V Rogu bližji Bogu

S konceptom začasne uporabe praznih prostorov je neformalna skupina študentov Temp prestolnico prvič napadla pred dvema letoma. Neke mrzle oktobrske noči so na parkirišču, rezerviranem za profesorje Fakultete za arhitekturo, postavili lesen paviljon. Ker je lesena konstrukcija opozarjala na pomanjkanje kreativnih prostorov, je dobila ime Avtonomna študentska galerija. Osvobojeni prostor je želel za nekaj časa postati prostor, kjer bi študentje lahko razstavljali svoje umetniške izdelke, pripravljali okrogle mize,

predvajali glasbo ali improvizirali svoj glasbeni izraz. Vodstvo fakultete z zasedbo seveda ni bilo zadovoljno, vendar so tempovci po kriznem sestanku vseeno dobili dovoljenje za dvotedensko uporabo parkirišča. Paviljon je pozneje zamenjal nekaj lokacij, študentje so po mestu širili razpravo o konceptu začasne rabe degradiranih prostorov, opozarjali na privatizacijo javnih prostorov in z raziskovalno akcijo ugotovili, da je v strogem središču mesta praznih več kot 20 odstotkov prostorov. Ko so se lani marca krila tempovcev dovolj razprla, so se s tovariši iz skupine Politični laboratorij odločili za veliki met – začasno zasedbo poldrugo desetletje zapuščene tovarne Rog. Čeprav so urbanistični aktivisti začeli čistiti tovarniško halo že nekaj dni prej, se za začetek začasne okupacije Roga šteje zadnja marčna sobota, ko je na povabilo ljubljanskih tovarišev v tovarno vstopil italijanski disident Antonio Negri in tam predstavil slovenski prevod svojih Multitud. Tiskovni konferenci je sledil prvi koordinacijski sestanek okupacijskega kolektiva in od takrat je Rog odprt. Za slikarje, kiparje ali modne oblikovalce brez ateljeja, glasbenike brez vadbenega prostora, plesalce brez plesne preproge, aktiviste brez prostora za sestankovanje …

Piše Siniša Gačič