Intervju

Zakaj kljub vse številnejšim nevladnim okoljskim organizacijam ne nastane neka nova »zelena« politična stranka?
Razlogov, zakaj ne pride do politične integracije, je več. Eden od njih je politična diskreditiranost političnih strank in gibanj, ki vlečejo svoje korenine iz nekdanjih Zelenih Slovenije. Druga zadeva je bolj socialna, saj nimamo stabilnega novega srednjega razreda, vezanega na refleksivno storitveno delo in umeščenega med trg in državo. Del slovenskih zelenih je še vedno iz vrst klasičnih državnih uslužbencev z razmeroma stabilnimi službami v državni upravi, šolstvu, znanosti. Popoldne pa so »zeleni«. Na nevladnem prizorišču in v zelenem podjetništvu pa se vsakodnevno bije boj za preživetje. Tudi če bi hoteli, nimamo niti finančnega niti časovnega proračuna, da bi se šli strankarsko politiko.

Je vseeno prišlo do kakšnih pobud?
Pobude se stalno pojavljajo. Del okoljskih nevladnih organizacij se pred vsakimi volitvami transformira v stranko in poskuša prepričati volilce. Potem so tu še frakcije frakcij nekdanjih Zelenih Slovenije. Vsak pobere v najboljšem primeru en odstotek, nihče pa ne pride v parlament. Potem se večinoma vrnejo v manj strankarskopolitične oblike delovanja, ki hočejo nadzirati vlado in politične stranke. To vzbuja pri volilcih nezaupanje, zato vlada konceptualna zmeda. Na drugi strani pa je prisotna še stara bolezen zelenih, ki vedo predvsem to, česa nočejo, velike težave pa imajo pri profiliranju nekega pozitivnega političnega programa, ki ne bi temeljil zgolj na lepih dušah in na lepih željah.

Slovenska vlada pri napovedanih razvojnih projektih nima ravno posluha za ekologijo, saj ni nobenega tovrstnega projekta. Kvečjemu so to bolj okoljsko sporni projekti.
Nikakor ne moremo reči, da ima ta vlada zelen profil. Podobno tudi ne bi mogli reči za prejšnji dve vladi. V Sloveniji je zagotovo potrebna sodobna zelena stranka, ki bi prinesla kakšno inovacijo v naš politični prostor, v našo politično kulturo. Očitno pa bo treba počakati še nekaj časa.

Piše Gregor Cerar