Intervju

Kolegi v tržaški bolnišnici Cattinara vas naslavljajo z 'dottore fantastico e famoso'. Bi lahko rekli, da je v Italiji zdravnik bolj spoštovan kot pri nas?
Nedvomno. V Sloveniji se bližamo ameriškim standardom, kjer zdravnik ni uvrščen prav visoko na lestvici priljubljenosti poklicev. V ZDA je glavni razlog za to dejstvo, da so obiski pri zdravniku čedalje dražji. Bolniki s kroničnimi boleznimi si zdravljenje lahko privoščijo samo, če prodajo del svojega premoženja, za kar krivijo predvsem dobro plačane zdravnike. Pri nas je geneza problema nekoliko drugačna. Zdravnik sicer še vedno uživa precejšen ugled, toda ljudje so zaradi večje osveščenosti, ki jo je prinesel splet, izbirčnejši. Lahko bi rekel, da se pri nas bolniki svojih pravic zavedajo veliko bolj kot bolniki v Italiji.

Kaj se mora zgoditi, da se je človek v službo pripravljen voziti sto kilometrov daleč, v drugo državo?
Sam pri sebi moraš premisliti, kaj bi rad počel in kakšne možnosti za to imaš tam, kjer si. V Kliničnem centru sem naredil kariero od začetka do vrha. Že ko sem opravljal funkcijo strokovnega direktorja KC, sem rekel, da se bom vrnil v stroko, in tega sem se držal. Nisem se prijavil na razpis za predstojnika plastične kirurgije, ampak sem delal kot navaden zdravnik. Zame in za mojo družino je najpomembneje, da sem pri svojem delu z bolniki zadovoljen. Iz Trsta se vračam utrujen, a miren in zadovoljen. Poleg tega imam občutek, da v tržaški bolnišnici moje delo spoštujejo.

Piše Urša Marn