Intervju

Hodite od zbora do zbora, od mesta do mesta, od vasi so vasi. Ali ni to samovšečno, da hodite od človeka do človeka in sprašujete, ali bi bilo bolje, če bi šli na parlamentarne ali na predsedniške volitve?
Če bi se tako pogovarjal prvič, odkar sem predsednik stranke, bi imeli verjetno deloma prav. Ljudje pa vedo, da to počnem tako rekoč od začetka mandata. Ko sem pred desetimi leti prevzel stranko, je imela po javnomnenjskih anketah nekaj pičlih odstotkov, ljudje so ji odmerjali pot na smetišče zgodovine, sam pa sem imel vizijo in poskušal sem na novo organizirati energijo za vzpon. Da bi to dosegli, sem moral iti prek strahovitih sprememb, ki so pretresale stranko. Kadarkoli sem prišel do teh sprememb, sem šel med ljudi. Začelo se je s pobudo za spravo, sledili so razprava o Natu, kjer je bilo treba spreminjati strankin program, reforme, partnerstvo za razvoj … Vsakič sem se odpravil med ljudi in jih vprašal, kaj mislijo in kaj čutijo. Večinoma sem jih šel prepričevat s svojim stališčem, na tej turneji pa je stvar nekoliko drugačna.

Pa vas kot politika ni strah, da bi to samospraševanje na vas prilepilo stigmo neodločnega politika?
Tisti, ki bo hotel tako razmišljati, naj tako razmišlja. Sam zase pa vem, da ne bi bil tukaj, kjer sem, če ne bi bilo treba v teh desetih letih sprejemati zelo radikalnih odločitev. Če bi šlo za vprašanje političnega stališča, ljudje vedo, da tisto, kar verjamem, da je prav, odločno zagovarjam. Posebnost te dileme pa je v tem, da bi mogoče pri kom zbudila občutek, da se odločam sebično, da imam pred seboj zgolj osebni interes, da puščam na cedilu stranko in ljudi, brez katerih ne bi bil, kar sem. Pravzaprav mi je malo mar, ali kateri od mojih kritikov misli, da sem odločen ali ne, ker sam zase vem, da to ni res.

Piše Jure Trampuš