Intervju
Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku je na kratko takšna: država naj bi v rednih presledkih vsakemu odraslemu članu družbe izplačevala enaka sredstva, ne glede na položaj, ki ga ima v tej družbi kak posameznik. Kdaj in v kakšnih razmerah ste odkrili idejo o univerzalnem temeljnem dohodku?
Nisem prepričan, če je beseda odkriti točna. Pravzaprav sem jo ponovno obudil, razkril, ko sem o tem razmišljal konec leta 1982 in pravzaprav nisem vedel, da so prej podobno razmišljali tudi drugi (npr. nobelovec James Tobin, ameriški predsedniški kandidat George McGover op. p.) V francoščini sem si mogel izmisliti besedo zvezo, ker se o tem prej ni govorilo. A ko sem začel raziskovati, nisem našel ničesar, kar bi bilo sporno, našel pa sem ljudi, ki so o takšnih ali podobnih rešitvah razmišljali že prej. Do ideje o nekem temeljem dohodku za vse ljudi sem prišel zaradi dveh razlogov. Prvič: v tistem času je bilo v Evropi obdobje ekonomske rasti, vendar se nezaposlenosti ni zmanjševala. Edina rešitev, ki so jo ponujali ekonomisti in politiki, sta bila še hitrejši razvoj in rast. Povečevala se je produktivnost, enako število izdelkov je naredilo vedno manj ljudi, proizvajalo se je vedno več in več, nezaposlenost pa se ni zmanjšala. Zato sem se vprašal, ali ne bi bilo bolj pametno, če bi presežke, ki jih ustvarja ta rast, dali vsem, tudi tistim, ki ne delajo. Poleg ostalega bi se s tem bi se rešil tudi del nezaposlenosti. Zakaj? Ljudje bi del svojih dohodkov dobili ne glede na njihov prispevek k skupni produkciji, zato bi se posledično zmanjšala njihovo želja, potreba po tem, da bi bili polno zaposleni. Več ljudi bi delalo manj časa in odprla bi se možnost, prostor za druge, ki so bili prej brez služb.
V Franciji so zaradi podobnega razmisleka že pred leti vpeljali skrajšani delavnik. Je ta rešitev podobna?
Je in ni. Podobno je zato, ker gre v Franciji za reforma zmanjševanja delovnega časa. Drugačna pa je zato, ker temeljni dogodek ni odvisen od delovnega razmerja in ur, ki jih preživiš na delovnem mestu. Če bi ga države vpeljale, bi tisti ljudje, ki mislijo, da delajo preveč, ali ki so iztrošeni, dobili možnost, da izprežejo, namesto njih pa bi delali tisti, ki sedaj ne morejo najti dela. Pri francoskem ukrepu je torej cilj enak, pot do njega pa je drugačna in ljudje nimajo tolikšne možnost izbire.
Piše Jure Trampuš