Sežiganje stripov? Da, prosim!

Prvega ne pozabiš nikoli. Stripa namreč. Tretji razred osnovne šole pred skoraj štiriintridesetimi leti. Epizoda Gospodar Darkvuda, glavni junak kajpada Zagor. Duh sa sekirom, mitska kombinacija filmskega Tarzana in špageti vesterna, mojega tradicionalno najljubšega filmskega žanra. Daj, preberi, me je prepričeval sošolec, to je najboljši roman na svetu. Za nas, otroke socializma, so se romani od nekdaj delili na risane, kjer so vladali Zagor, Komandant Mark, Veliki Blek, Kit Teler in kasneje Alan Ford, ter pisane, kamor so spadale zamorjene bukle iz programa obveznega čtiva in dolgčas, ki smo ga kot pridni učenci žvečili za bralno značko. »Takrat so satelitske krožnike poznali samo visoki uslužbenci obveščevalnih služb, naš človek pa je lahko gledal en in edini program nacionalne televizije, ki je ob delavnikih ugasnil ob 22. uri,« se spominja Ivica Ivanišević, lucidni hrvaški publicist in vrhunski poznavalec stripa, ki je svoje duhovite eseje na temo devete umetnosti pred tremi leti zbral v knjigi Sto mu jelenskih rogova!

Piše Max Modic