Intervju

Kakšna je vaša poklicna pot, kdo ste, kaj delate?
Izviram iz vojaške družine, že moj praded je bil oficir. Po gimnaziji sem študiral obramboslovje, po diplomi pa sem se leta 1985 zaposlil v Službi državne varnosti. Poenostavljeno sta takrat tam obstajala dva oddelka, eden je bil za notranje zadeve, »politična policija«, drugi za preprečevanje dela tujih obveščevalnih služb, terorizma itd. Takoj sem prosil, naj me zaposlijo v protiobveščevalnem oddelku, z nadziranjem notranje opozicije se nisem želel ukvarjati.

Z razrednim sovražnikom?
V Sloveniji smo to imenovali, drugače kot v drugih delih Jugoslavije, »meščanska desnica«, ne »notranji sovražnik«. Ko sem prišel v službo, je Slovenija doživela bojkot plačevanja študentskih stanarin in ljudje, s katerimi sem še mesec prej hodil na fakulteto, pač niso mogli biti, po mojem mnenju, predmet interesa tajne službe. Kmalu sem prišel na zunanji oddelek, ki se je ukvarjal s protiobveščevalno zaščito. Tam sem se srečeval s profesionalci, takšnimi, kot sem bil sam, in sem tedanjo državo branil pred vdorom tujih obveščevalnih služb. Služba državne varnosti in pozneje Vis sta delovala v sklopu Republiškega sekretariata za notranje zadeve oziroma MNZ RS, poročal sem upravi v Ljubljani. Na koncu leta 1992 sem šel predavat na Visoko policijsko varnostno šolo, danes se ta institucija imenuje Fakulteta za varnostne vede. Tam sem razvil dva predmeta, napisal več kot 60 strokovnih člankov in knjigo, ki je, kolikor vem, še danes obvezno študijsko gradivo. Od tam sem šel v Službo za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje na ministrstvu za notranje zadeve in sem jo kot podsekretar eno leto tudi vodil. Mislim, da sem delal dobro, sem bil pa skoraj ves čas žrtev šikaniranja.

Piše Jure Trampuš