Biti hiter, hitrejši

»Ok bo, dober naslov bo, saj tek je ... odklop – odklop od stresnega vsakdanjika ...« se nasmehne Tomo Šarf, dobri angel gorskega teka in tekačev, od leta 1979 organizator Teka na Šmarno goro, direktor za razvoj Svetovne zveze za gorske teke, tudi sam ljubiteljski tekač.
In od kod ta človekova sla ... sla po teku? Potreba po čim hitrejšem premagovanju razdalj, ne glede na zemljepisno lego, razdaljo, teren in vreme, je stara toliko kot človeštvo. Biti hiter, hitrejši, je človeku nekdaj pomagalo preživeti. Ujeti hrano, uteči nevarnosti, naravni katastrofi, biti boljši, okretnejši v vojni, čim hitreje prenesti sporočilo … Kaj pa je počel lovec, bojevnik, sel? Tekel je. Moral je teči; teči čez hribe, gore in reke, in to čim hitreje – biti hitrejši, od česarkoli že. Ni tekmoval za denar ali kolajne ali slavo. Tekmoval je za preživetje. In tek je najprvobitnejši način za to.

Piše Nina Kokelj