Intervju

Računsko sodišče je tarča kritik vladajoče politike, odkar je vodenje te ustanove prevzel Igor Šoltes. medtem ko vlada razmišlja, kako bi na računskem sodišču izpeljala kadrovsko rošado, revizorji opravljajo svoje delo. Te dni so v javnost poslali poročilo o pravilnosti izvrševanja državnega proračuna za lansko leto, ki razkriva, da je ravnanje ministrstev pri porabi javnega denarja še vedno daleč od idealnega.

Računsko sodišče je o predlogu zaključnega računa državnega proračuna za leto 2006 izreklo mnenje s pridržkom, enako je ocenilo pravilnost izvrševanja proračuna. Tudi tokrat so med najpogostejšimi kršitve pri javnih naročilih. Kako je mogoče, da ministrstva posle še vedno oddajajo mimo zakona?
Zakon nikoli ne bo tako idealen, da ga ne bi bilo mogoče kršiti. Drugi razlog je, da gre za antagonizem med ponudniki in naročniki. Ponudnikov je več, zato seveda skušajo na vsak način pridobiti posel. Najpomembneje pa je, da bo zakon lahko zares zaživel šele takrat, ko uslužbenci, ki delajo z javnimi sredstvi, javnih naročil ne bodo dojemali zgolj kot formalnost, pač pa tudi kot sredstvo za gospodarnejšo porabo javnih sredstev. Uslužbenci bi morali slediti tudi 'gospodinjski logiki', pri kateri imaš na razpolago neko količino denarja, za katero moraš dobiti najprimernejši artikel. Gospodinjska logika pomeni tudi to, da skušaš pri večjih nakupih preveriti cene na trgu in se odločiti za najugodnejšega ponudnika, kar ne pomeni vedno le najcenejšega. Pri tem je zavest javnih uslužbencev izredno pomembna. Javna naročila niso monopoly, kjer bi moral v vsakem krogu kdo kaj dobiti, ampak gre za igro, kako čim gospodarneje ravnati z javnimi financami. Dokler zavest o tem ne bo na dovolj visoki ravni, je treba zagotoviti čim večjo transparentnost oziroma javnost postopkov in nadzor.

Katere kršitve so v postopkih javnega naročanja najpogostejše?
Največ kršitev se zgodi pri razpisni dokumentaciji, se pravi, da so pravila diskriminatorna oziroma da se daje prednost nekaterim ponudnikom. Če rečeš, da lahko na razpisu sodeluje samo nekdo, ki ima tri leta referenc pri neki vrsti objektov in ki ima toliko in toliko zaposlenih, ve pa se, da na trgu obstaja samo en ponudnik, ki tem pogojem zadosti, je to diskriminacija.

Gre večinoma za šlamparijo uradnikov ali za namerno diskriminacijo?
Zagotovo je najnevarneje, če se razpisna dokumentacija namenoma pripravi tako, da se z njo favorizira posamezen ponudnik. Iz revizije lanskega proračuna med napakami pri oddaji javnih naročil najbolj izstopa prevzemanje obveznosti brez ustrezne podlage, se pravi brez postopka. Če se naročilo že sprejme, se sklepajo aneksi, ki včasih presegajo vrednost osnovne pogodbe. Ponudniki z nizko izhodiščno ceno že vnaprej špekulirajo, da bodo izbrani in da bodo pozneje z aneksi pridobili realno ceno. Naročnika enostavno postavijo pred dejstvo, da bodo gradnjo ustavili oziroma je ne bodo končali, če jim ne bo izplačal dodatkov. Tretja stvar pa je naročanje poslov brez ustrezne listine. Ministrstvo se na primer dogovori za dela, ne da bi za to obstajala verodostojna listina. Podjetje, ki ta dela opravi, seveda zahteva plačilo za nazaj.

Piše Urša Marn