Z vinom se moraš igrati

»In dežja sploh noče bit' pr' nas,« zamrmra stari Movia, Mirko Kristančič, še vedno markanten gospodar posestva s 140.000 trtami, 1800 sodi, v katerih zori movia, in štirimi zaposlenimi: Flavio, ki skrbi za kuhinjo, pa tremi fanti, ki se sukajo v vinogradu. Sedimo na terasi hiše Movia, pod nami je volančkasta pokrajina trsov, nasadov, zaselkov. V Brdih smo, v Medani, vasi, h kateri sodita tudi zaselka Plešivo in Ceglo in je razpeta med Slovenijo in Italijo – okoli 160 družin tu, kakih 30 tam. V starem naselju v že v rimskih časih vinorodni pokrajini, v zapisih prvič omenjenem leta 610. Tam, kamor že enajstič po vrsti pod krili festivala Poezija in vino prihajajo pesnice in pesniki z vsega sveta. Brat pod murvo. Snovat. Se pogovarjat. Se spoznavat. Se razumet. Preprosto opazovat. Skozi dni se vrstijo predstave, filmske projekcije, debate in seveda vinske degustacije. Ob večerih pogovori ob kozarcu vina in glasbi dolgo v noč. Pesniki se družijo s prevajalci, uredniki iz vsega sveta, pa tudi obiskovalci. V Medani ni stroge meje med nastopajočim in občinstvom. Tudi oder od poslušalcev loči le murvina krošnja.

Piše Nina Kokelj