Razprodaja Slovenije

V Sloveniji s privatizacijo velikih gospodarskih družb nimamo veliko izkušenj, zato bi pričakovali, da se bo vlada zadeve lotila skrajno previdno. A nič od tega. V zadnjem letu pred iztekom mandata je privatizacijo korenito pospešila, saj so na mizi za prodajo trenutno Luka Koper, Intereuropa, Slovenske železnice, Telekom Slovenija in Zavarovalnica Triglav. Vlada hiti iz dveh razlogov: ker želi uresničiti zavezo iz koalicijske pogodbe o izstopu države iz gospodarstva in ker naslednji vladi noče pustiti nobenih vzvodov za obvladovanje gospodarstva. A zdi se, da vlada privatizacijske postopke vodi brezglavo in nepregledno, zato obstaja resno tveganje, da dolgoročni iztržek ne bo tako ugoden, kot bi lahko bil.
Primer vprašljivega ravnanja je predvidena prodaja slabe polovice Telekoma. Glavni favorit za tujega partnerja, s katerim naj bi bila vlada po tihem že dogovorjena, je Deutsche Telekom. Prvo vprašanje je, ali Telekom strateškega partnerja sploh potrebuje. Po mnenju dr. Maksa Tajnikarja z Ekonomske fakultete v Ljubljani privatizacija Telekoma v tem trenutku ni smiselna, saj gre za eno redkih slovenskih podjetij, ki se v drugih državah lahko uveljavlja samo, kar so dokazali že na več primerih. Hkrati opozarja, da privatna lastnina sama po sebi še ne pomeni konkurence. Tudi če bo država 49-odstotni delež Telekoma prodala tujemu lastniku, to ne bo spremenilo dejstva, da je Telekom v bistvu monopolist. »Zasebni lastnik v podjetjih, ki imajo monopolni položaj, pa ni nič boljši upravljalec kot država. Prej nasprotno,« meni Tajnikar.
Znano je, da je v igri tudi več modelov sodelovanja med Deutsche Bahnom ter Luko Koper, Intereuropo in Slovenskimi železnicami. Nemci najbolj favorizirajo model sodelovanja, po katerem bi slovenska država in tuji partner ustanovila logistični holding, ki bi upravljal infrastrukturo. Posebej problematično je, da se vlada vsaj za zdaj pogaja samo z enim partnerjem, Deutsche Bahnom, ki ga je tudi poiskala sama.

Piše Urša Marn