Intervju

Več kot 400 slovenskih novinarjev je pred dnevi podpisalo peticijo proti cenzuri in političnim pritiskom, ki jih v Sloveniji izvaja vlada. So takšne stvari nekaj vsakdanjega?
Seveda niso, a postajajo nekaj, na kar bo morala postati pozorna Evropska unija. Kot razumem, slovenski novinarji pravijo, da so zaskrbljeni zaradi načina, kako vlada posredno in neposredno vpliva na lastnike medijev in na medijske vsebine. Zakaj pravim, da je to stvar, ki bi morala skrbeti Bruselj? Slovenija ni edina država, ki ima težave s političnim vmešavanjem v novinarsko svobodo in avtonomijo. Podobno je tudi v drugih državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, v državah, ki si želijo v Evropsko unijo, ki zase pravijo, da so postale demokratične, svobodne. Če ima Slovenija, ki je prva država iz množice držav, nastalih iz Jugoslavije, težave, kar zadeva svobodo govora in tiska, potem bi morala biti vsa Evropa pozorna najprej na vašo državo in potem še na druge, ki bodo v Evropo prišle prihodnja leta. To vsekakor ni dobro za ugled vaše države.

Članstvo v Evropski uniji torej samo po sebi ne pomeni, da države članice ne omejujejo novinarske svobode?
Kar se dogaja v Sloveniji, se dogaja tudi v nekaterih drugih članicah Evropske unije. Ni pomembno le, da evropske države zase pravijo, da so svobode, pomembno je tudi, kako razumejo svobodo za svoje državljane, kako jo konkretno spodbujajo in omogočajo pri neodvisnem novinarstvu. Slovenija je v veliko pogledih v zadnjih petnajstih letih dosegla izjemen napredek, vseskozi sem bil velik občudovalec vaše države, ampak še enkrat resno ponavljam, da bi se morala odzvati vsa Evropa, ker se v njeni najuspešnejši novi članici pojavljajo težave z razumevanjem svobode medijev. Hkrati je jasno, da Slovenija pri tem ni osamljena. Lahko bi napisali daljšo opero o omejevanju novinarske svobode, ki bi nosila naslov Berlusconi. Poglejte recimo, kaj se danes dogaja v Franciji pod Nicolasom Sarkozyjem, poglejte, kaj se dogaja v času vladavine dvojčkov na Poljskem.

Piše Jure Trampuš