Banalnost zla

Tisti, ki zdaj pravijo, da bi bilo treba škofa Rožmana rehabilitirati, nam hočejo reči: že res, da ga je jugoslovansko vojaško sodišče obsodilo, že res, da ga lahko vidite na fotografijah z nacističnimi poveljniki, že res, da je blagoslovil domobransko prisego, toda ali vam izgleda kot pošast? Ali v njem – na njegovem obrazu, v njegovem nasmehu – vidite kaj diaboličnega ali pa abnormalnega? Vam izgleda kot Jago? Kot Macbeth? Se vam zdi, da se je kot Richard III. odločil, da bo podel? Cerkveni predstavniki so v preteklosti včasih celo namigovali, da je bil škof Rožman preveč naiven, da bi vedel, kaj dela. No, vidite, prav v tem pa je bila poanta »banalnosti zla«, o kateri je govorila Hannah Arendt, ena izmed največjih filozofinj 20. stoletja, sicer avtorica knjige Eichmann v Jeruzalemu (1963), ene izmed največjih in najpomembnejših knjig 20. stoletja. Veličina knjige Eichmann v Jeruzalemu, ki je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu (via Polona Glavan), je v tem, da nikoli ne zastari. Tako kot nikoli ne zastarijo vojni zločini. In tako kot nikoli ne zastari »banalnost zla«.

Piše Marcel Štefančič, jr.