Intervju

Kakšna je bila dejanska vloga Tomaža Hrena v slovenski kulturni zgodovini? Je bila res tako enoznačna? Res je, da je deloval v duhu protireformacije, a hkrati si je, denimo, pri papežu izboril, da je lahko uporabljal Dalmatinovo Biblijo.
Izhajal je iz trde protestantske družine in je bil pač značilen spreobrnjenec. Osebno se mi zdi, da ga je vodila izrazito osebna ambicija, priključil se je vse bolj zmagoviti dunajski, prokatoliški dinastiji. Verjetno je ugotovil, da je tu zanj osebna priložnost in prihodnost. Potem ko je ob novem letu 1600 požgal velik kup slovenskih protestantskih knjig, pa je vseeno hotel nadaljevati s tradicijo slovenske tiskane knjige. Pripravil je Janeza Čandka, da je prevedel in priredil dvoje besedil, potem pa ni šlo več naprej, Bil je trd in neusmiljen gospod, po starih listinah iz Gornjega Grada je na primer mogoče slediti pravdi o dogodku, ko ni hotel cerkveno pokopati umrlega, dokler mu ne bi vdova za plačilo dala krave, ki pa je ni imela. Tisto o Dalmatinovem prevodu Biblije je res: sveto pismo je namreč eno samo, naj ga prevede katoličan, evangeličan ali kdo tretji, torej je bilo uporabno tudi med katoliki. Res je tudi, da kljub skrajnemu nastopanju škofa Hrena evangeličanstvo ni takoj zamrlo: poskrilo se je in se spremenilo v gesto disidentstva, še posebej med prebivalci na cerkvenih posestvih. Značilno je, da je Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske samo nekaj desetletij kasneje slovenske protestantske pisce podrobno opisal in jih pri tem opremil še s hvalo, še posebej Dalmatina. Kasnejša zgodba slovenske zgodovine pa potem še dolgo odseva in odmeva prelom iz 16. stoletja, izrecno in neizrecno. Predvsem stopa vse bolj v ospredje misel o individualni krivdi, odgovornosti pa tudi zaslužnosti tako imenovanega kolektivnega subjekta – naroda. Glede Trubarja in Hrena je končno Ivan Cankar ob štiristoletnici njegovega rojstva 1908 dejal nekako takole: »Kdor se je prilagoditi tem klavrnim časom, bo pozabil na Trubarja in bo veroval v Hrena.«

Piše Mateja Hrastar