Intervju

Ali vas je presenetila ponedeljkova odločitev predsednika vlade, da iz novega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja umakne dve določili, ki sta bili deležni največ kritik?
V resnici me nič več ne preseneti. Do umika dveh spornih določil iz novele zakona je po mojem mnenju prišlo iz čisto pragmatičnih razlogov. Ker je predlog popravkov zakona slab in ker bi padel na referendumu. Zato je bila ta poteza edina racionalna in se pravzaprav čudim, da ni bila storjena že prej. Odločanje o financiranju šol na referendumu bi bilo namreč zelo škodljivo. Pa čeprav so stvari jasne. V Beli knjigi, na podlagi katere je nastal zakon, ki velja od leta 1996, je razmerje med zasebnimi in javnimi šolami zelo natančno urejeno, in sicer tako, da zasebne šole bogatijo javni šolski sistem, obenem pa ga ne smejo rušiti. Tisto, kar je uspelo predlogu zakona, ki ga je pripravil sedanji gospod minister, pa je le to, da je sprl javne in zasebne šole. In to škoduje vsem. Skrajni čas je že bil, da se je povod za ta spor odstranil. Trenutna rešitev sicer ni optimalna, je pa črtanje vsaj dveh najbolj spornih določil gotovo veliko boljše, kot da se sili naprej z nečim, kar razdvaja slovenski šolski prostor.

Zakon je v torek že padel, parlament pa naj bi zdaj po hitrem postopku sprejel spremenjeni zakon, iz katerega so odstranili le ti dve določili. Bo zakon zato sprejemljivejši?
Sam bi bil seveda še najbolj zadovoljen, če bi bil umaknjen celotni zakon – čeprav dejansko to ni zakon, temveč kup drobnih popravkov obstoječe zakonodaje, ki so združeni v en dokument – in če bi tudi nekatere druge točke, h katerim so imeli tehtne pripombe drugi strokovnjaki, premislili.

Piše Vanja Pric