Druge izgube

»Tako je kot v Buchenwaldu in Dachauu, je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal takšnega maščevanja – živih okostnjakov, ki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri umirali, medtem ko jih je opazoval, drugi pa so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen, iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane. V 'bolnišnici' sta dva nemška zdravnika, Kurth in Geck, poskušala poskrbeti za množico umirajočih, ki so ležali na umazanih odejah pod golim nebom in med sledmi šotora, ki so ga Američani ob odhodu vzeli s seboj.« Tako eno izmed povojnih zavezniških taborišč popisuje kanadski pisec James Bacque, avtor knjige Druge izgube, ki je zdaj, v prevodu Andreja Pozniča, izšla tudi pri nas. Ko je izšla prvič, leta 1989, je za sabo potegnila bučne polemike, simpozije, članke, naslovnice, dokumentarce, zanikanje, ogorčenje in začudenje.