Intervju

Kako je s predsednikom Drnovškom?
Upam, da dobro.

Premieru Janezu Janši so začeli ratingi pred dvema letoma padati in mu po treh letih padli rekordno nizko. Česa od tega, kar je vedel Drnovšek, Janša ne ve?
Drnovšek je fenomen, saj ni na volitvah nikoli izgubil, zmagal pa je na treh parlamentarnih volitvah zaporedoma. To dejstvo je lestvico tega, kaj pomeni volilni uspeh, pomaknilo domala nedosegljivo visoko, zato bomo težko doživeli reprizo. Epizoda Janeza Janše to potrjuje. V čem je skrivnost Janeza Drnovška? To je vprašanje za milijon dolarjev, ki si ga danes v postdrnovškovi dobi vsi zastavljamo. Ključna stava pri njem je bila neka nepolitičnost, da je bil torej najbolj netipičen od vseh politikov.

Ker je verjel, da se morajo s politiko ukvarjati ljudje, ki nočejo oblasti?
Ja, do oblasti in do funkcije je imel veliko distanco. Tudi do strankarske scene. Ni bil antistrankarski človek v smislu, da so stranke kot take zlo. Stranke so nujen instrument, ki pa je sam po sebi tudi nevaren in ne more biti posebna vrednota. Velik prispevek njegovega obdobja, ki je bil na primer zelo dragocen tudi v zadnjih nekaj letih podivjanosti sedanje vladne opcije, je bila njegova brezkompromisna stava na formo: to, da ni bil pripravljen prekršiti pravil igre, da bi dosegel kak politični cilj. In skozi to njegovo vztrajanje pri za demokraciji ključnem formalnem vidiku se je med ljudmi v Sloveniji okrepila in utrdila zavest, da so subjekti, za katere se predpostavlja, da imajo lastno pamet in da ne rabijo paternalističnega narekovanja, kaj morajo oziroma smejo misliti. Drnovšek nas je vse na ta način puščal same, ni dal tistega, kar bi marsikdo pogosto hotel. Zavestno ni krepil te pokroviteljske komponente, ki ve bolje od ljudi, kaj je dobro za njih, in jim ne dopušča pravice do umnosti in neumnosti. Drnovšek je bil glede tega protestantsko distanciran in discipliniran, Janši pa se je prav to obrnilo proti njemu, saj so ljudje kmalu začutili, da jim tega ne priznava, ampak da mandat, ki so mu ga dali, izkorišča za nekaj povsem nasprotnega. Tu je ta nesporazum, ta hribarjevska substancialističnost, ki ni značilna samo za nasprotni politični pol. V tem je bil tudi razlog Ropovih težav, da ni mogel ostati v drnovškovskih tirih.

Pogovarjal se je Gregor Repovž