Osebnost leta

Nekaterim se zdi brez vsebine in sladek do lepljivosti, toda drugih – in ti bi ga tudi volili – je bistveno več. Čeprav je do novembra 2008 še majhna večnost in se lahko karte (v korist stranke Zares ali SDS) pošteno premešajo, je najbrž edini, ki lahko zrine Janeza Janšo s premierskega prestola. Tak potencialni odrešenik pa si zasluži, da pride na naslovnico kot osebnost leta.
Skratka, Borut Pahor, 187 cm, 89 kg, letnik 1963, zagorela polt, modre oči, vzorna razporeditev vsakega lasu posebej, smehljaji, a tudi čedalje več resnobe. Še pred dobrim letom v glavnem Barbika, zdaj človek, ki naj bi mu po premierovem zatrjevanju služila veliki tajkunski satan Laško in njegov medijski drobiž Delo. Človek v vzponu, mož, ki ob vsem videzu spontanosti zelo premišljeno vodi svojo kariero.
V sedanje višine ga je, gledano v daljši časovni perspektivi in skozi posamične dogodke, dvignilo predvsem troje. Najprej Drnovškova bolezen in odhod na predsedniški položaj, ki sta mu z zakasnitvijo sledila kriza in razpad LDS. Nato Janševa zmaga leta 2004 (prav tako deloma posledica Drnovškovega odhoda) in njegova surova, shizofrena vladavina, s katero se je zameril večini Slovencev. To dvoje ni bilo odvisno od Pahorjeve volje in dejanj. Pri tretjem pa je o svoji usodi odločal sam; to je bilo njegovo do mučnosti dolgo omahovanje med mikavnostjo predsedništva in premierstva.
To je bila Pahorjeva dilema kariere, dilema, ki je daleč presegala samo njega osebno. Če bi postal predsednik države, bi SD nazadovala, v krizi bi se znašla vsa levica, SDS bi najverjetneje bila najmočnejša stranka, Janša pa skoraj zanesljivo premier.
Pahor ima skrivnost: samo on ve, ali je dolgo obotavljanje igral, da bi poudaril svoj pomen za stranko, levico in izid volitev, ali pa je šlo v resnici za čisto navadno cincanje, povezano z njegovim značajem.
Piše Janko Lorenci