Intervju

Katera pesem z albuma Grande Finale bo po tvojem novi Hir aj kam oziroma novi Giv mi mani?
Verjetno bo to The Land of Champions. V Italiji izide februarja in kot vem, jim je komad všeč.

The Land of Champions je vrhunski komad, ampak v primerjavi s prej omenjenima uspešnicama neprimerno bolj žalosten.
Res je žalosten. Njegova osnova, ki je prav tako žalostna, je sicer zelo znana, toda vseeno sem mu poskušal dati neko novo vsebino.

Verjetno so te mnogi, ki so ga slišali, že ožigosali za jugonostalgika.
Pojma nimaš, kako me to znervira. Kakšen jugonostalgik, jebote. Če mi kdo reče jugonostalgik, mi da krasen izgovor, da ga pošljem v kurac. Jaz sem živel v Jugoslaviji in moja narodnost je umrla tam okoli leta 1990. Vsi smo bili Jugoslovani in tega ne moreš ne zanikati ne izbrisati. Jaz še vedno obstajam, še vedno živim. In to je to. Kaj ima jugonostalgija s tem?

Toda moraš priznati, da je bilo fino, ko so takrat v bratskih republikah posneli kak dober film ali nepozaben komad, pa je bilo vse to na nek način tudi naše.
Saj ti pravim, prav zaradi tega mi lahko še zmeraj vsakdo reče Jugoslovan, samo ne me zmerjati z jugonostalgikom. Mi Jugoslovani smo konec koncev najbolj neverjetna in po svoje napredna nacija. Čeprav so nam izbrisali državo, še naprej živimo, delamo in ustvarjamo. V bistvu obstajamo na neki višji duhovni stopnji. Z našim življenjem in delom dokazujemo, da ne potrebujemo ne države ne davkov ne politikov ne liderjev.

Pogovarjal se je Max Modic