Naščuvana drhal

»Po kavarnah, po vežah, po gledaliških foyerjih, avtobusnih čakalnicah,« piše ta naša priznana ustvarjalka v najboljšem odstavku svoje knjige, »z zavestjo, da smo v javnem prostoru, kjer je zaenkrat še vsakomur razen nam dovoljeno širiti smrad vsakovrstnega izvora. Smrad skisanega znoja neumitih pazduh. Smrad neopranih nogavic. Smrad napol prebavljenega česna, čebule iz nekadilskih ust. Sproščenih prdcev. Cenenih parfumov. Smrad, ki ga toliko ljudi težko prenaša, a ga krotko prenaša preprosto zato, ker protismradnega zakona ni. Ni zakona, ki bi obvezoval ljudi, naj se umivajo, naj si grejo popravit gnile zobe, naj se ne napijejo do kozlanja in potlej dihajo drugim v obraz.«

Piše Jure Aleksič