Tihe ustvarjalke s Poljanskega

Zimski večer v Žireh. Lučke, redki sprehajalci, Marija se mi je nasmehnila in mi v roke dala list papirja: »Tole se mi je porodilo, Nina, včeraj ...«
Podnevi smo matere, žene, dekleta,
si služimo kruh, si nabiramo leta,
vmes snujemo vence iz sanj in spominov
in v pesem jih spletamo, da zaživijo.
Da, ženske s katerimi sem preživela tisti večer, so »matere, žene, dekleta«, ob razmišljanju o njih se mi je porodil izraz »tihe ustvarjalke« – pišejo »v tišini«, v tišini časa, odtrganega od vsakdanjika. Ali, kot je zapisala dr. Marija Stanonik, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje: Prva, ki sem jo odkrila kot pesnico iz naših krajev, je bila Julka Fortuna, doma iz Malenskega Vrha pod Blegošem. Na II. čipkarskem festivalu v Ljubljani leta 1964 sem, sedemnajstletnica, srednješolka in ob počitnicah pridna klekljarica, kupila drobno zbirčico njenih pesmi Iz srca do srca. Izdala jih je v samozaložbi. Ob delu na kmetiji, če se ne motim, ob sedmih, zanesljivo pa šestih otrocih in možu na bolniški postelji, iz katere ni več vstal, gotovo ni mogla pisati pesmi drugače kot ob poznih večerih, ko je bilo vse drugo dnevno delo za njo. Zanjo je torej naziv tiha ustvarjalka zelo primeren.

Piše Nina Kokelj