Revolucija brez družbenega soglasja

Institut zastaranja je eden od najpomembnejših porokov pravne varnosti, saj s pretekom časa, v katerem storilec ne stori novega kaznivega dejanja, zbledi potreba po kaznovanju in zbledijo dokazi. Zastaralni roki se z novim kazenskim zakonikom precej podaljšujejo, tudi do dvakrat (50 let za najhujša in 6 let za najlažja kazniva dejanja) in tako povečujejo represivnost države. Kratki zastaralni roki so namreč bistveni tudi zato, ker silijo sodišča k hitrejšemu obravnavanju zadev. Pri vsem skupaj je čudno, da so povsem nelogično ohranili instituta prekinitve in mirovanja, ki sta mogoča edinole, kadar obstaja delitev na relativne in zastaralne roke. A novi kazenski zakonik odpravlja razlikovanje med relativnimi in absolutnimi zastaralnimi roki, poznal bo le še slednje. Dr. Katja Filipčič z ljubljanske Pravne fakultete se sprašuje, ali to pomeni, »da se v primeru prekinitve zastaranja zastaralni roki sploh nikdar ne iztečejo, da je torej v takšnih primerih uvedena nezastarljivost«. Argument piscev zakona in ministrstva, da jih odpravljajo zato, »ker je v praksi v določenih primerih povzročalo nejasnosti in težave«, je strokovno gledano neresen.

Piše Peter Petrovčič