Intervju

Kaj bi dobili, če bi sodobno Slovenijo prevedli v literaturo, recimo v roman, dramo ali pesnitev. Bi dobili Šalamunov Poker, Župančičevo Dumo, Prešernov Krst pri Savici, Smoletovo Antigono, zgodnjega Cankarja, poznega Cankarja?
Figurativno se Slovenija ne more utelesiti v nobenem od današnjih avtorjev. Utelesila se je v Cankarju, Župančiču in Kocbeku, ki je bil še vedno na liniji prešernovske strukture, kot bi se to reklo po Pirjevcu. Kocbek je še vedno nacionalno noseč in oznanjajoč pesnik, od današnjih pa to nobeden ni več. Smole je bil v nekem smislu, a to je bila že kriza. Antigona je, kot bi rekel Tine Hribar, na ravni svetovnega etosa. Slovensko posebnega pa v Antigoni ni.

Vsaka literatura sanja o svojem velikem romanu – bi se veliki slovenski roman sploh lahko začel kako drugače kot z II. svetovno vojno?
Lahko se vprašamo, zakaj vsi ti veliki dogodki, kot so na primer povojni poboji, niso doživeli še nobene velike osmislitve v literarni podobi. Ampak tako je tudi s filmom, ne samo z literaturo.

Pišeta Marcel Štefančič, jr., Deja Crnović