Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate!

Naj vas spomnim: leta 2004 je v Sloveniji zmagala desnica. Levica je izgubila. In zakaj je izgubila? Ker ni gledala resničnostnih šovov. Še več: resničnostni šovi levici vedno znova povedo, zakaj je izgubila. Čakajte, s čim je že levica najbolj obsedena? Točno: z varovanjem zasebnosti, z zagovarjanjem pravice do zasebnosti, z vztrajanjem, da mora biti javno ločeno od zasebnega, da tisto, kar je zasebno, ne sme biti javno, da je vdiranje v našo zasebnost nesprejemljivo in da je nadzorovanje naših življenj nezakonito. Predpostavka levice je, da ljudje najbolj hlepijo po pravici do zasebnosti, da je ne dajo za nič na svetu in da vdiranja v svojo zasebnost ali pa nepooblaščenega vmešavanja v svojo intimnost ne prenesejo. Resničnostni šovi, kakršni so Big Brother, Survivor, Temptation Island, Sanjska ženska, Sanjski moški, The Real World, Fear Factor, Kmetija, Home Edition, Akademija, Three Wishes, Popstars, Boot Camp in Bar, dokazujejo ravno obratno: da se ljudem jebe za zasebnost. Da se jim jebe za ločenost zasebnega od javnega. Da se jim jebe za kamere, ki jih nadzorujejo. Da v resnici komaj čakajo, da kamere in mikrofoni vdrejo v njihovo zasebnost. Da hočejo biti nadzorovani in videni. Da nimajo nič proti, če njihova intimnost postane javni spektakel ali pa če se njihova bivališča spremenijo v odre. Da ni za njih noben pogled dovolj nepooblaščen. Da je torej pravica do zasebnosti tista pravica, ki se ji zlahka in brez problema odrečejo. Ali kot pravi Igor Pribac: »Vtikanje v zasebnost, nočna mora klasičnega liberalca, ki ceni zasebnost, je postala televizijska uspešnica, še več – postala je ključna gonilna sila televizije v potelevizijski dobi.« Klasičnega liberalca prepoznate po tem, da se začudeno sprašuje: če vsi gledajo resničnostne šove, kako to, da sam potem ne poznam nikogar, ki jih gleda?

Piše Marcel Štefančič, jr.