Intervju

Vaša generacija – vaša grupa – se je v različnih postavah in različnih revijah (Mladinska revija, Beseda, Revija 57, Perspektive, Problemi, Nova revija) desetletja borila za svobodo. Kaj je naredila z vso to svobodo, ko je ta enkrat prišla?
Lahko odgovarjam samo v svojem imenu, kajti leta 1986 sem izstopil iz te grupe, se zelo osamil, najprej iskal dežnik pri katoliški cerkvi, zelo kmalu, leta 1990, pa sem odkril, da je ta dežnik nekaj povsem drugega, kot sem si želel, tako da sva z ženo – ob asistenci nekaj prijateljev in velikega dela družine – hote ostala sama. Zato ne morem govoriti v imenu grupe, ki se je skoraj vsa spolitizirala.

Grupa (Jančar, Kos, Grafenauer, Rupel, sploh novorevijaški krog), ki je hlepela po svobodi, se je identificirala z oblastjo. Mar ni to zanikanje svobode?
Drugače od mnogih, ki so mlajši od mene, sem imel že kmalu po II. svetovni vojni možnost razumeti razliko med politiko, ki je oblast, in človeško psiho, ki je iskanje smisla. Zavedal sem se, da sta to dve različni stvari, zato sem svoj program deloma instinktivno, deloma zavestno omejeval na svobodo mišljenja, združevanja in na temeljno, strukturalno kritiko oblasti in oblastništva. To sta počela tudi Primož Kozak in Dominik Smole – prvi je umrl leta 1981, drugi pa se po letu 1990 ni oglašal. Nekateri mlajši, recimo Rupel in Hribar, pa tega izkustva razločitve niso imeli in tudi niso želeli razlikovati. Šeligo, ki je bil generacijsko med obema grupama, ni hotel razlikovati, zato je bil v strašnem notranjem protislovju. Kar je ustvarjal nazadnje, je pisal v duhu skrajne notranje zavrtosti. Napisal sem tekst o slovenski dramatiki in slovenski družbi leta 1990, Šeligo ga je prebral in dejal, da imam čisto prav. V tem tekstu sem napadal predvsem besede ali vrednote, kot je narojenost. Naslednji dan pa v časopisu preberem, da ima Šeligo predavanje, kjer govori o narojenosti. Ni mogel brez nje, saj mu je kot alibi pokrivala smisel, ki ga je iskal. Nepresegljiva samozavrtost. Ni bil politik, vedel pa je, kot umetnik, da se moraš politiki umakniti. Jaz sem se, on pa se ni hotel. Moja osamelost je zavestna posledica spoznanja, da pri politiki ne smem sodelovati na naiven način, saj bo to – vsaj strukturno – pripeljalo do istega, kot je enkrat že in kar sem leta 1945 že doživel. Menil sem, da je avtorefleksija temeljna stvar intelektualca in da jo jaz zastopam kot eden redkih, druge prijatelje pa je zaneslo v politiko. Šeligo je v politiki trpel, Ruplu je bila politika najprej v posmeh, nato v užitek, potem je posmeh zavrgel, Hribar pa je hotel biti vedno vzvišen nad dogajanjem in vse obvladati.

Piše Marcel Štefančič, jr