Gospodar svetlobe

Fotografska pot Joca Žnidaršiča je tako kompletna, da ne more imeti njegov profil nobenega zelo očitnega začetka – in zakaj ne bi potemtakem začeli prav s Titom? Zadnjih šest let kariere tega propulzivnega bonvivanta iz Kumrovca, torej med njegovim 83. in 89. letom, je bil njegov dvorni fotograf prav Joco. Do te pozicije je prišel bolj po naključju: ker je bil trenutni dvorni fotograf ravno nekaj bolehen, ga je na neko precej standardno tekovine-revolucije-slavečo procesijo kot zamenjavo poslal Delov sloviti urednik Mitja Gorjup. Joco, ki se je imel za precej apolitičnega tipa, je prišel na prizorišče precej neobremenjen in je naredil serijo precej neobremenjenih slik ob otvoritvi neke šole. V času, ko so bile naslovnice navajene na pietetna tihožitja togih uniform, je sproščena človeška nota, ki je vela iz teh škljocev, naredila vtis v matični firmi – očitno pa tudi na Brdu. Od takrat je bil Joco, kot se še danes rad poheca, uradni del Titove 'služinčadi'.

Piše Jure Aleksič