Zgodilo se je čisto blizu vas

26. maja 1828 je neki čevljar na prazničnih, relativno praznih ulicah Nürnberga zagledal mladega fanta, ki je izgledal nekako izgubljeno. Tudi čudno je hodil. Ko ga je ogovoril, mu je fant v roke potisnil pismo, naslovljeno na nekega kapetana konjenice. Odpeljal ga je h kapetanu, ki ni vedel, kaj naj počne z njim. Fant se na hrano ni odzival – jesti je znal le črn kruh in vodo. Drugega njegov želodec preprosto ni prenesel. In ne glede na to, kaj so ga vprašali, je odgovoril: »Ne vem.« Ali pa: »Rad bi bil konjenik, kot je bil moj oče.« Ali pa: »Hočem domov.« Njegov besedni zaklad je bil omejen. O sebi je govoril v tretji osebi. Tudi na policiji niso vedeli, kaj naj si mislijo. Dobili so iste odgovore. Kolikor so jih dobili. Fant se v glavnem ni na nič odzival – ni vedel, kako. Ni se znal. Ko so mu na koncu iz obupa rekli, da naj na list papirja napiše svoje ime, je napisal: Kaspar Hauser. V žepu je imel priročnik: Kako nadomestiti izgubljeni čas in zapravljena leta.