Lahkotnost Kermaunerjeve besede

Z veseljem, radovednostjo, celo z očaranostjo spremljam vrnitev Tarasa Kermaunerja. Veseli me, da je živ in zdrav; radovedna sem, kako razmišlja, očarana nad vitalnostjo. Seveda sem z zanimanjem prebrala tudi njegov intervju v Mladini: spraševalca nastopata z znanjem in, kot je razbrati iz zadnjega vprašanja, s pozicije generacije, ki – vsaj upamo lahko in ji želimo – mogoče sploh ne bo (več) umrla. Okej. Po drugi strani pa je intervjuvanec modrec, ki ga je izkušnja z boleznijo prestavila, kot sam pravi, onkraj življenja in smrti: njegova pozicija je tukaj in zdaj, zvedena na popolno (samo)osredotočenost. Ta pozicija najbrž res omogoča vsaj slutnjo Resnice, če že ne uvida vanjo, vendar tudi tvega trk ob resnico Drugega. Kermauner bi ne bil, kar je, če ne bi tvegal. Mogoče je to metoda, da malo vzburka »hlapčevski katoliški narod«, kar Slovenci menda smo. In smo že pri narojenosti, ki menda Šeligo »ni mogel brez nje, saj mu je kot alibi prekrivala smisel, ki ga je iskal«. Plemenska pripadnost, če pojem narojenosti malo zarobimo in hkrati poenostavimo, je res kuga za moderno organiziranost družbe, če naj ta temelji na pridobitvah razsvetljenstva, človekovih pravicah, spoštovanju individualnosti itn. Žal ali na srečo pa je narojenost tudi nekaj, čemur se preprosto ni mogoče odpovedati: vsaj ne brez pohabe. Prav v zanikovanju narojenosti lahko nastane podstat za tisto hlapčevstvo, ki onemogoča vsakršno suverenost, individualno, nacionalno ali državno. Kermauner se svoji narojenosti ni mogel odpovedati, ne ko se je imel za ultralevičarja, ne ko se je sprl z novorevijaši, ne ko se je iskal v Cerkvi in ne ko se zdaj vanjo, v narojenost, vrača. Ker, kam drugam pa se je vrnil? Kje drugje pa obstaja? Če bi se Kermauner narodil v francosko in ne v slovensko okolje, bi namesto z Vidmarjem mogoče debatiral z Malrauxom, namesto Kocbeka bi ga zanimal Vercors, namesto Zupana Camus in namesto Šeliga kar Robbe-Grillet. Svoje upanje v čezčloveka bi danes lahko delil z Houellebecqom. Ker pa se je narodil v slovenski narod, so vsa njegova dela eno samo prodiranje v narojenost in strukturiranje duhovnega okolja, v katero se narojevajo nove generacije. »Mar niste iz Šeliga, Smoleta, Kozaka, Zajca, Strniše, Hienga, Božiča, Šalamuna, Tauferja, Grafenauerja naredili Linharta, Prešerna, Levstika, Stritarja, Cankarja, Župančiča in Kocbeka?« In Kermauner: »Res je, to sem hotel.« Ali to res nima nič opraviti z narojenostjo? In zdaj pridemo do tiste kvalifikacije, izgovorjene z neznosno lahkotnostjo, zaradi katere sem sploh sedla k temu pisanju. Ko spraševalca omenita zdajšnje zanimanje za Borisa Pahorja, Kermauner odgovori, da sta s Pahorjem ostala v neprijaznem odnosu, češ da Pahor kar naprej ponavlja »jaz Pahor, jaz Slovenec, jaz logoraš, jaz, jaz ... to je en sam ultraredukcionizem«. Ali ni prav to mnenje ultraredukcionizem? Zvesti pisatelja, ki (tudi zaradi ignorantskega odnosa matične domovine in tudi po krivdi literarne stroke) šele v pozni starosti doživlja priznanje svojega dela, na slovenskega nacionalista, ki izkorišča svojo tragično življenjsko izkušnjo za samopromocijo, je do Pahorja krivično, za bralca pa skrajno zavajajoče. Besede, izrečene mimogrede, a s strastjo, samo potrjujejo Kermaunerjevo popolno osredotočenost nase in nepripravljenost na sprejemanje drugačne izkušnje.