Tajkunizacija in nacionalni interes

Po tistem, kar beremo in poslušamo, smo v Sloveniji v stanju, ki ga je ekonomist Thorsten Veblen v letu 1899 imenoval »plenilstvo«. A kar se dogaja pri nas, je le nekoliko svojevrstna podoba tistega, kar se dogaja v svetu.

Urejevalci besedil in Slovar slovenskega knjižnega jezika pojma tajkun in njegovih izpeljank, kot so tajkunstvo, tajkunski, tajkunizacija, tajkuniziranje, ne poznajo. Če se prav spomnim, se je pojavil v povezavi z rusko in hrvaško privatizacijo oziroma z njenima izpeljankama: putinizacijo in tudžmanizacijo. S tajkunizacijo, pa naj gre za prvo ali drugo, se nekaj desetin »gospodarstvenikov« s pomočjo vrha politike, običajno samodržca, polasti velikega dela nacionalnega bogastva, ki je bilo dotlej v državni lasti. Samodrštvo je tako kot tranzicija nujna sestavina tajkunizacije oziroma potreben pogoj za to, da privatizacija sploh lahko postane tajkunizacija. Zakaj se je torej pojavila pri nas, ko pa manjka potreben pogoj – samodrštvo; najbrž ne gre trditi, da sta Türk ali Janša samodržca, čeprav bi slednji morda to rad postal. Poimenovanje zdajšnje faze pospešene privatizacije s tajkunizacijo je zato morda sploh zgrešeno, saj oblast trdi, da ni vpletena in da se z instrumenti pravne države nenehno silovito spopada s slovenskimi tajkuni.

Piše dr. Jože Mencinger