»Glavna usmeritev novodobnih investitorjev je eksces.«

Skoraj ni bilo večjega natečaja, na katerem ne bi sodelovala in zmagala arhitekturna dvojica Ravnikar Potokar. Avtorja umetniških akademij in nove sodne palače skušata v arhitekturo vnesti trajnost, zato se načrtno izogibata modnim muham.

So hiše, ki kričijo, štrlijo, se napihujejo in na vso moč opozarjajo nase. In so hiše, ki s svojo zadržanostjo v prostor vnašajo trajno vsebino. Profesor Vojteh Ravnikar in Robert Potokar nista 'trendi' arhitekta. To odkrito priznavata tudi sama. »Nisva nagnjena k ekscesom, čeprav je eksces glavna usmeritev novodobnih investitorjev. Danes se naročniki obnašajo kot zvezdniki, zato želijo tudi zvezdniške hiše, tako kot so si pred leti želeli čim bolj izstopajoče in razkošne avtomobile,« pravi Ravnikar, ki mu takšna miselnost ni blizu. Prepričan je, da na natečajih ne bi tako pogosto zmagovala, če bi imeli namesto stroke glavno besedo investitorji. Ravnikar od začetka svoje kariere v ospredje postavlja arhitekturo konteksta. »Gre za to, da vidiš kontekst, ki bistveno vpliva na poznejšo podobo hiše. Z nekim stavbnim organizmom odgovarjamo na vprašanje v prostoru, s tem rešujemo neko zagato, ki je v prostoru. S hišo vedno poskušam dopolniti prostor oziroma dodelati neko situacijo v prostoru. Hišo kot artefakt, kot zgolj neki postavljen objekt, ki je lep ali ni lep, si težko predstavljam v prostoru. Bolj pomembno za arhitekturo se mi zdi, da je pravilna. Zagovarjam resnico, ki jo izpovem s to hišo, in ne želim govoriti o tem, ali je lepa ali grda. Svoje študente učim, da arhitekt ni nekdo, ki dela lepe hiše, ampak nekdo, ki dela pravilne hiše.«

Piše Urša Marn