O srbski ljubeznivosti

Premnogo potepuških psov se klati po beograjskih ulicah, predvsem tistih bolj zapuščenih, spodaj ob Savi, Donavi in okrog ciganskih naselij. So pa izredno prevzetni važiči, takega agresivno oholega značaja, kot so bili, denimo, pokojni Arkan in njegovi navijači.
Kot da bi neprestano preteče opozarjali,... 'ne šetaj mojom ulicom'.

V svojem besu napadajo celo mimo vozeče avtomobile, besno grizejo in se zaletavajo v pločevino, po teh, zanje verjetno herojskih dejanjih, pa se med zmagoslavnim laježem spet potopijo v prašno grmičevje ob cesti. Zato so jih oblasti sklenile malo „razredčiti“, a tu so v nebo zavpile razne civilne združbe in zdaj se pogajajo, da bi jih samo polovili in sterilizirali, čeprav je tudi to za premnoge nacistično nesprejemljiva metoda.

A poleg teh razpuščenih pasjih klanov živi tod tudi mnogo urejenih meščanskih psov, s staro pasjo kulturo. Na oni stari samohodki, na kateri je zdaj pod imenom Marina Vidra urejeno privezovališče in restavracija, kjer sva imela svojo ladjico zaparkirano tudi midva z Bokijem, je živela že malo ostarela, precej mastna in po vojvodinsko razlezena rotvajlerka Oli, najbolj ljubeznivo in nežno pasje bitje, kar sem jih srečal. Sicer pa se ni natanko vedelo, kako ji je pravzaprav ime, saj so se o tem razhajala mnenja tako med gosti marine, kot tudi med družinskimi člani njenih lastnikov.

Kadar sem posedal na krovu in se hladil s hladnim Jelenom ali Tigrom, Laško so stregli bolj v centru mesta, mi je sem pa tja, če se je slučajno prebudila iz svojega mežikajočega poležavanja, prišla k nogam izkazovat ljubezen.  Ampak tega ni počela kot slovenski psi, ki te le malo povohljajo, potem pa mirno ležejo k nogam in se tu pa tam ljubeče zazrejo v tvoje oči. Ta Oli se je z gobčkom in telesom tako tesno privijala in rinila vame, da me je nekajkrat, ko sem bil bolj mlahav, skoraj vrgla iz stol, zraven pa od zadovoljstva predla in godla.

Pravijo, da psi sčasoma prevzamejo lik in značaj svojih gospodarjev. Mislim, da beograjski niso izjema, saj menim, da so kar prava slika prebivalcev tega mesta. Kajti tam nekje se podijo neke hudobne in nerazumne tolpe z nekimi čudnimi pravili ulice in moči, tik zraven pa živijo mirni meščani, ki se kar topijo od take ljubeznivosti in domačnosti, da so včasih v svoji prijaznosti že kar malo vsiljivi.