Kondominij- rešitev za Jorasa?

Za Joška Jorasa bi bila ena od možnih rešitev na spornem ozemlju ob Dragonji tudi življenje v začasnem režimu, ki bi prebivalcem omogočal življenje v skladu z zakoni po njihovi izbiri.

Joras se je potem, ko sta mu društvo Gallus Bartholomaeus in Marjan Podobnik podarila lepo lipicanko, “simbol slovenstva in plemenitosti”, imenovano Dana, in ko sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili za postavitev zapornic namesto cvetličnih korit, odločil za prekinitev gladovne stavke.

Plemenita lipicanka pa bi lahko ne le Jošku Jorasu, pač pa tudi slovenski in hrvaški politiki pokazala pravo pot za reševanje tega že več kot tragikomičnega slovensko - hrvaškega obmejnega spora. Slovenski lipicanec, ki je nastal iz slovenskega kraškega konja, “oplemenitenega” s španskimi žrebci (ki so imeli v sebi kri berberskih in arabskih konj, križanih s težjimi pirenejskimi konji) je na zemlji, ki si jo lastita tako Slovenija kot Hrvaška ne zgolj simbol “slovenstva”, temveč tudi simbol izrednega mešanja ras, tradicij in kultur Evrope. Ta simbol zato povsem ustreza Jošku Jorasu, ki je še pred desetletjem na spornem ozemlju priznaval hrvaško oblast, danes pa z lastnim življenjem ščiti ponovno ogroženo zaplato slovenske grude.

JORASOVA ANEKSIJA

Dejstvo je namreč, da Joško Joras ni bil zmeraj tako trdno prepričan, da je del ozemlja na levem bregu kanala Sv. Odorika del Slovenije. Desetletje pred najnovejšim zemljiškim zapletom, ko je občina Buje prodala in oddala v najem zemljišče, ki po slovenski črki zakona pripada slovenskemu Skladu kmetijskih zemljišč, se je Joras  zapletel v spor z Urbanom Cerarjem, solastnikom casinoja Mulino, s katerim je sprt še danes. Joras Cerarja toži na sodišču v Piranu, toda pred dvanajstimi leti je Joško Joras, tedaj stanujoč v “Mlinih 73a” Urbana Cerarja iz “Mlini bb” tožil pred občinskim sodiščem v Bujah. Končno odločitev je sprejelo županijsko sodišče v v Pulju, ki je zavrnilo pritožbo Urbana Cerarja in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter mu naložilo plačilo 2690 kun stroškov postopka. Spor se je začel zato, ker naj bi Cerar, ki se je z Jorasom dogovoril o tem, kako bo speljal odpadne vode s svojega parkirišča pred casinojem, odločil, da dogovor nekoliko spremeni, tako, da je na Jorasovem delu zemljišča izkopal okoli šestdeset metrov široko in meter dolgo jamo, v kateri naj bi se zbirala odpadno olje in voda. Cerar je trdil, da ima za to delo soglasje Joška Jorasa, da gre zgolj za zaključek del, ki jih nihče ne bi izvajal brez predhodnega dogovora z lastnikom sosednjega zemljišča, torej Jorasom. Trdil je tudi, da je vse njegovo delo brez tega zaključka nesmiselno. Kljub temu je sodišče odločilo, da se Urban Cerar ni držal prvotnega dogovora ter da je “s spornim izkopavanjem kanala pravzaprav povzročil, da sta se vsa voda in olje zlivala na Jorasovo nepremičnino in jo poplavljala.” S tem je na hrvaškem sodišču Joras uspel dokazati, da je sosed škodoval njegovi posesti, Urban Cerar pa ni dokazal, da je imel pravico ravnati tako, kot je ravnal. Pod sodbo z oznako GŽ-372/98-2, ki je bila sprejeta 6. aprila leta 1998 je podpisan sodnik dr. Aldo Radolović.
Toda še bolj kot sama sodba je pomembo dejstvo, da se je Joško Joras po pravico obrnil na sodišče v Bujah, da ni zahteval tolmača za hrvaški jezik in da je nato pravico iskal še na sodišču v Pulju. S tem je tudi ta sodba postala eden od pomembnih dokazov Hrvaške o tem, da suverena oblast na spornem delu ozemlja pripada Hrvaški in ne Sloveniji. Sodna oblast je namreč ena od treh vej oblasti in njeno izvajanje ima neposreden učinek tudi v arbitražnem postopku, saj so dokaz “efektivnosti” oblasti oziroma dejanskega posedovanja spornega ozemlja. In Joras je pravico na sodišču v Bujah iskal še dolgo potem, ko je bilo že takoj po osamosvojitvi Slovenije povsem jasno, da gre za sporno ozemlje.

Zato lahko seveda direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik danes glasno trdi, da "Joras tu brani svojo domačijo in ščiti del slovenske zemlje in morja, kar je vredno spoštovanja in je plemenito dejanje," in upa, da bo "predaja lipicanke spodbuda vsem tistim, ki na stvari morda še gledajo ali predvolilno ali politikantsko”.  Toda enega od prvih žebljev v krsto nekoliko preozkih slovenskih meja je verjetno zabil – gotovo nehote, toda globoko – tudi Joško Joras, danes eden od pomembnih članov SLS. Joras ima danes seveda vso pravico, da meni, da je Hrvaška sporno ozemlje, kot pravi sam, “že anektirala, saj uradnim slovenskim organom ne dovoli več prečkati ozemlja,” kar se je izkazalo v trenutku, ko hrvaški policisti uslužbenki sklada kmetijskih zemljišč iz Sežane niso dovolili nadaljevanje poti do Jorasove parcele. Toda, če je to res “aneksija”, potem je enega od prvih korakov pri hrvaški okupaciji slovenskega ozemlja storil – prav Joško Joras sam.

 Hrvaška ima poleg Jorasove nesrečne sodbe na svoji strani še kopico podobnih argumentov – od geografskih kart razdelitve Piranskega zaliva, video posnetkov ribiških ladij, ki jih policisti v danes “slovenskih” teritorialnih vodah opozarjajo da so “v hrvaških teritorialnih vodah” do najrazličnejših dokumentov, ki dokazujejo, da so sodno in policijsko oblast južno od Dragonje izvajali hrvaški organi. V Memurandumu o Piranskem zalivu, ki ga je slovenska vlada poslala Hrvaški že sredi leta 1993 – zunanji minister je bil tedaj Lojze Peterle, Dimitrij Rupel je bil poslanec, Janez Drnovšek pa predsednik vlade - je tako na primer zapisano, da “Republika Slovenija…sodi v skupino geografsko prikrajšanih držav, ki zaradi geografske lege ne morejo razglasiti svoje izključne ekonomske cone.” S tem je Državni zbor jasno priznal, da Slovenija nima pravice, da razglasi svojo izključno ekonomsko cono. Na podoben način je Slovenija leta 1995 ob notifikaciji sukcesije jugoslovanske ratifikacije konvencije o pomorskem pravu podala uradno izjavo sekretariatu ZN, v kateri je po nepotrebnem poudarila svoje pravice “kot države v geografsko neugodnem položaju.”

Seveda ima tudi slovenska zunanja politika nekaj argumentov o tem, da je bilo 113 hektarjev zemljišč južno od Dragonje po II. svetovni vojni pod slovensko jurisdikcijo. O tem priča devet zakonov o območjih mest in naselij, ki opredeljujejo območje Slovenije in vključujejo celotno katastrsko občino Sečovlje (prej katastrsko občino Piran III). Dokaz v prid Sloveniji je tudi dejstvo, da je zemljiška knjiga za to območje ves čas na sodišču v Piranu in da so se zemljiško knjižni postopki vodili in vpisovali v to knjigo le na sodišču v Piranu. Tudi Geodetska uprava Hrvaške je leta 1967 ponovno potrdila točnost poteka republiške meje med Slovenijo in Hrvaško po južni katastrski meji katastrske občine Sečovlje, ne pa po reki Dragonji. Prav tako tudi dve noti Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške iz leta 1994 potrjujeta slovensko stališče, da je Plovanija samo »začasni mejni prehod” ter da kot tak ne more prejudicirati meje.

BARBARSKA REŠITEV ZA JORASA
Trditve Joška Jorasa, da je “politični zapornik” in da ne priznava “suverenosti Republike Hrvaške in hrvaškega zakonodajnega in pravosodnega sistema,” zato s stališča njegovega iskanja pravice na hrvaških sodiščih zvenijo nekoliko neprepričljivo. Glede na prvo Jorasovo “zmago” na puljskem sodišču proti Cerarju je več kot ironično, da ob pomoči slovenske odvetniške hiše slovenski državljan Urban Cerar danes Jošku Jorasu grozi s tožbo in odškodnino, če Joras zemljišča, ki ga je Cerarju prodalo mesto Buje, ne bo izpraznil in odstranil predmetov, ki jih ima na zemljišču. Hkrati je Jorasov odvetnik vrhovno državno tožilko Barbaro Brezigar seznanil celo s kaznivim dejanjem “napada na neodvisnost države”, ki naj bi ga zagrešil Urban Cerar. To jasno dokazuje, na kako absurden način se pri zemljiščih, ki so bila iz zornega kota slovenskih državnih organov prodana na protipraven način, dogaja “konfrontacija dveh varnostnih organov," kot to opisuje Jorasov odvetnik Danijel Starman. Ta ima vsekakor prav, ko trdi, da bi v tem primeru morala delovati “ali diplomacija ali golo pravo”, ker mora nekaj od tega “zaščititi premoženje, interese in bivanje državljana na slovenskem ozemlju."

Toda, kako do rešitve za Jorasa? Glede na to, da so se konji v Evropi v večjem številu pojavili v trenutku, ko so pred več kot dva tisoč petsto leti Vandali, Langobardi, Goti, Vizigoti, Ostrogoti , Alani, Huni in številni drugi barbari trčili ob meje rimskega imperija, bi bila lahko zadnja plemenita poteza Marjana Podobnika tudi navdih za iskanje v zgodovini že znanih rešitev iz časov, ko je bilo potrebno uskladiti življenje v različnih pravnih sistemih. Tako je na primer langobardski zakon okoli leta 700 določal, da se ima tedanji podložnik pravico izjasniti, ali se mu bo sodilo po rimskem ali langobardskem oziroma “barbarskem” zakonu. Beseda “barbar” je namreč v tistem času – za barbare – pomenila povsem sprejemljivo oznako. In glede na to izbiro se je pravica delila enkrat po enem, drugič pa po drugem zakonu, pri čemer je prihajalo do različnih izbir celo v okviru iste družine.

Prevedeno v sedanje odnose bi to pomenilo, da bi se na spornem ozemlju obe državi do končne rešitve morali vzdržati enostranskih dejanj in vsem, ki živijo na spornem območju, omogočiti, da sami odločajo, po katerem zakonu bodo živeli in kje jim bodo sodili. Ne da bi to prejudiciralo končno rešitev. Hrvaška je nekakšno “dvojno” upravo v obliki “kondominija” Sloveniji nekoč že ponujala in dogovor o postavitvi zapornic kaže, da bi bilo takšen začasen režim mogoče doseči tudi na področju pravnih in upravnih zadev. Skupna uprava Slovenije in Hrvaške morda v preteklosti ni bila sprejemljiva za Piranski zaliv, toda morda bi blagodejno delovala na življenje ljudi v spornih zaselkih. Končno so tudi barbari in Rimljani s to preprosto rešitvijo uspešno in v miru preživeli kar nekaj stoletij. Dokler se Rimljani niso pobarbarili, barbari pa navzeli rimskih šeg in običajev.

Barbari bi se verjetno čudili dejstvu, da mora človek v 21. stoletju stradati zaradi koščka zemlje, zaradi pravice do izražanja lastne narodnostne pripadnosti in podobnih samo po sebi umevnih reči. Zelo nenavadno je, da se za preprosto barbarsko rešitev nista sposobni dogovoriti diplomaciji držav, ki se imata za civilizirani.