Po njenih besedah direktiva o delovnem času "omejuje pretirano podaljševanje delovnega časa in omogoča prilagajanje delovnega časa potrebam delovnega procesa v soglasju s socialnimi partnerji". Ob tem daje velik poudarek usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, najdaljši delovni teden omejuje na 48 ur, pri čemer dopušča možnost izjeme (t. i. opt-out).
Pri vseh izjemah in odstopanjih pa je potrebno soglasje socialnih partnerjev, je tudi pojasnila Cotmanova. Izjema tako omogoča 60- oziroma 65-urni delavnik: 60-urni delavnik, izračunan kot povprečje v obdobju treh mesecev, razen če ni s kolektivno pogodbo oziroma sporazumom socialnih partnerjev določeno drugače; oziroma 65-urni delavnik, izračunan kot povprečje v obdobju treh mesecev, če kolektivna pogodba ne obstaja in če se neaktivni del časa dežurstva šteje v delovni čas, izhaja iz novega kompromisnega predloga.
"Slovensko predsedstvo je skušalo predlagati rešitve, ki bi bile sprejemljive za vseh 27 držav članic. Vesela sem, da nam je to tudi uspelo, predvsem pa bomo z današnjimi rešitvami uspeli zagotoviti in izboljšati pravno varnost evropskih delavcev," je poudarila Cotmanova danes v Luksemburgu.
Neaktivni del dežurstva (obdobje, ko mora biti delavec na razpolago na svojem delovnem mestu in na zahtevo delodajalca opravljati svoje naloge ali dolžnosti) se ne šteje v delovni čas, razen če je tako določeno s kolektivno pogodbo oziroma dogovorom s socialnimi partnerji. To v bistvu pomeni, da ima v primeru, ko država neaktivni čas dežurstva šteje v delovni čas, možnost izjeme zvišanja delovnega tedna na 65 ur, so pojasnili viri. Obdobje, med katerim delavec dejansko opravlja naloge ali dolžnosti med časom dežurstva, pa se vedno obravnava kot delovni čas.
Direktiva o začasnih delavcih je po mnenju Cotmanove uspela zagotoviti ključno ravnovesje med zagotavljanjem njihove zaščite in fleksibilnostjo trga dela. Tako so začasnim delavcem, ki imajo z agencijo za posojanje delovne sile sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja, zagotavljene enake pravice kot ostalim zaposlenim od prvega dne njihove zaposlitve, z možnostjo izjeme samo v dogovoru s socialnimi partnerji, je pojasnila ministrica.
Evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti Vladimir Špidla je ocenil, da je kompromis rezultat številnih ur dela in več predsedstev, višek pa je doživel v času slovenskega predsedstva. Kompromis lahko vidimo z več vidikov, najpomembneje pa je, da ga je treba braniti, je dejal in poudaril, da gre za "bistven napredek" v primerjavi s trenutnim stanjem.
Stara direktiva o delovnem času po njegovem ni postavljala nikakršnih meja pri delovnem tednu, z dogovorom o začasnih delavcih in agencijah za posojanje pa je uniji po njegovem uspelo razšititi osnovo socialne Evrope. "Zelo dobro, da smo dali zagon evropskim socialnim politikam. Sedaj je na vrsti Evropski parlament, da prevzame svojo vlogo," je povedal.
Velika Britanija je današnji dogovor ocenila kot pravo pot za Evropo, proti dogovoru oziroma vzdržane države pa so bile Belgija, Španija, Portugalska, Grčija, Madžarska, Ciper in Malta.
Skladno s kompromisom tako lahko delovni teden traja več kot 48 ur, in sicer ob spoštovanju potrebnih ukrepov za zagotovitev dejanskega varovanja zdravja in varnosti delavcev. V vsakem primeru pa morajo države članice, ki želijo uporabiti to možnost, zadostiti več pogojem. Z ustreznimi ukrepi morajo poskrbeti, da noben delodajalec od delavca ne zahteva, da dela več kot 48 ur v sedmih dneh (to se izračuna kot povprečje za referenčno obdobje, ki ni daljše od štirih mesecev), razen če prej ne pridobi soglasja delavca za opravljanje takšnega dela. To soglasje velja največ eno leto in se lahko podaljša.
Nadalje morajo poskrbeti, da noben delavec ni oškodovan s strani delodajalca, če ni pripravljen dati soglasja za takšno delo ali če iz drugih razlogov umakne svoje soglasje. Ob tem pa mora biti soglasje dano ob podpisu individualne pogodbe o zaposlitvi ali v prvih štirih tednih delovnega razmerja.
Sicer pa ima vsak delavec v prvih šestih mesecih po podpisu veljavnega soglasja oziroma v treh mesecih po koncu preizkusne dobe s takojšnjim učinkom pravico umakniti svoje soglasje za takšno delo, in sicer to stori s pisnim obvestilom svojemu delodajalcu. Nato lahko delodajalec od delavca zahteva, da mu pisno predloži obvestilo o odpovednem roku, ki ne presega dveh mesecev, še izhaja iz kompromisa.
V novem kompromisnem predlogu je dodan tudi del o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. Države članice tako spodbujajo socialne partnerje na primerni ravni, da brez poseganja v njihovo neodvisnost sklepajo sporazume s ciljem boljše uskladitve poklicnega in družinskega življenja. Tako morajo države sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da: delodajalci pravočasno obvestijo delavce o vseh spremembah delovnega ritma ali organizacije dela; lahko delavci zahtevajo spremembe svojega delovnega urnika in ritma ter da morajo delodajalci proučiti zahteve ob upoštevanju potreb po prožnosti delodajalcev in delavcev.
"Danes je bila prisotna politična volja, čeprav so potekala dogovarjanja tudi v poznih nočnih urah," je danes zjutraj še ocenila Cotmanova, ki je uspešno vodila pogajanja o omenjenih dveh direktivah. Nazadnje decembra lani, ko dogovora o tem ni bilo, je dejala, da je manjkala prav politična volja. Pogajanja o direktivi o delovnem času so tekla od leta 2004, o začasnih delavcih pa od leta 2002. STA
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.