Žalostna usoda psov na Siciliji

Z druščino se vračam iz Cefaluja, malega sicilijanskega kraja med Palermom in Messino, znanem po krasni stolni cerkvi v stilu romanike, razgibanem mestnem jedru in prelepih pogledih na odprto morje. Vozimo se v najetem, novem in bolj komfortnem avtomobilu, kot smo ob najemu pričakovali, po avtocesti proti Cataniji. Večer se je že prevešal v temno noč. S pogledom proti nebu se je v vsej svoji gracioznosti šopiril in eskaliral bruh lave. Etna je odsevala, kot bi bruhala pljuske črnila po šmir papirju.

Zavijemo h krajšemu, samotnemu odcepu. Čas je za postanek in pravo domačo malico, ki smo si jo vzeli v Cefaluju – cannole, priljubljeno sicilijansko slaščico iz ricotte (posebnega siciljanskega sira, podobnega kajmaku), in arancine, posrečen in inovativen fast food prigizek, ki ga Sicilijanci jedo na ulicah kot nori, tako kot pri nas recimo burek. Gre za kroglast zvitek, nadevanem iz pesti riža, ricotte, raguja in žličice peperoncina. Prav takrat pa je pred nami pospešeno odpeljal domačin, kot bi se nam hotel umakniti oziroma nas ne motiti sredi postanka, a se je kaj kmalu izkazalo, da temu ni bilo tako. Še več, bežanje in umikanje ni prav nič podobno zgovornim in temperamentnim Italijanom. Ne izpade. Ni v stilu. Ko se je že zdelo, da je vse okrog nas odrevenelo, postalo negibno, togo in da lahko v vsej odrevenelosti, negibnosti in togosti tega dolgočasnega odseka slastno zagrizemo v arancine in cannole, se nam je nepričakovano prikazal kuža. Sprva smo se ga pošteno ustrašili, saj je bila popolna tema (razen luči našega avtomobila) in smo bili prepričani, da gre za kakšno divjad, podobno srni, iz bližnjega gozda. A ko smo bolje pogledali, smo ugotovili, da gre za simpatičnega, ljubkega in pravkar zapuščenega, zavrženega, odloženega psa. Izkazalo se je, da ga je tisti Italijan pred nami, ki se mu je tako mudilo, zavrgel, se ga enostavno znebil. Tajno, prikrito, nepopustljivo. Robato. Brez rahločutnosti in obzirnosti. Brez vode in hrane. Prav zares bestialno. Dobesedno. Ne v pomenu živalske bestialnosti, ampak popolne antropocentrične okrutnosti in zverinstva. Prizor in situacija, v kateri smo se znašli, je bila naravnost groteskna in šokantna. Ljubek simpatičen in pomilovanja vreden kuža, ki me je vizualno spominjal na puščavsko lisico-feneka, nas je degradirano, ponižano, statično opazoval in se nam dokaj odločno približeval, češ slišite in vidite moj indic, apel, ki pravi, vzemite me, tukaj sem, vaš sem. Večer se nam je v trenutku prevesil v klavrno patetiko.

A to ni osamljen in edini primer na Siciliji, pravzaprav v celi Italiji, ugotovim v naslednjih dneh, ko se o tem pogovarjam z domačini in pregledam statistične podatke na italijanskih spletnih straneh.

Vsako leto v Italiji, in to samo na avtocestnih odsekih, zavržejo in zapustijo vsaj 100.000 psov. Približno 60 % vseh teh dejanj se zgodi v mesecih junij, julij, avgust. Kar pomeni 60.000 zavrženih in zapuščenih psov v treh mesecih, 20.000 zavrženih in zapuščenih psov na mesec, 700 zavrženih in zapuščenih psov na dan. In, kar pomeni 1 zavržen in zapuščen pes na vsaki dve minuti. V Italiji imajo že tako in tako probleme s potepuškimi psi. Drugi in še večji problem, ki je tako vzrok kot tudi posledica vse večjega števila potepuških psov, pa je konspirativno »metanje« psov iz avtomobilov kot samoumevna in normalna praksa. Kot samoumevna in normalna predestinacija. Kot samoumevna in normalna vnaprejšnja odločitev o usodi psa. Tako zadnje statistike kažejo, da je v Italiji trenutno okrog 600.000 psov takšnih, ki so brez strehe nad glavo in ki obenem predstavljajo veliko ter resno nevarnost in grožnjo na cestah, saj so bili v zadnjih desetih letih vzrok približno 40.000 avtomobilskih nesreč in to samo na avtocestah. Nesreče, v katerih je bilo udeleženih vsaj 4.000 ljudi, so terjale življenja 200 ljudi.

V zadnjih nekaj letih Italijo prežema druga - dopolnilna, vse pogostejša tendenca: psov in mačk ne zapuščajo več samo na počivališčih avtocest, ampak tudi v centrih mest, v bližini turističnih naselij ali v bližini zavetišč, upajoč, da jih bo nekdo pobral. To je vse prej kot spodbudno. Zavetišča se nenehno polnijo in vsako leto narašča število psov v zavetiščih. Razpoložljivih mest v zavetiščih pa je vse manj in manj. To težavo nekatere občine rešujejo tako, da potepuške pse dodelijo zasebnikom, ki za vsakega psa prejmejo od 2 do 7 evrov na dan. Tako lahko en pesjak s 1.000 psi zasluži tudi do 2,5 mio evrov na leto! A tu se problem šele prične oziroma, bolje rečeno, nadaljuje. Nekatera od teh zasebnih zavetišč se na pse enostavno požvižgajo in si želijo samo denar. Psi tako velikokrat živijo v neustreznih razmerah in so žrtve raznih maltretiranj. Kor hočejo zaslužiti čim več denarja, so zasebna zavetišča pogosto prenatrpana. Smrtnost psov v takšnih zavetiščih v nekaterih primerih sega tudi do 50 odstotkov.