“Privatizacija sankcij” proti Iranu

Da ZDA in vodilne članice EU pripravljajo resen paket novih sankcij proti Iranu, ki bi poleg sankcij usmerjenim zoper iranske državne banke lahko vključeval tudi omejitve na področju nafte in plina ter morda celo uvoza bencina, kot smo opozorili že v tedniku Mladina, je včeraj prvič posredno potrdil tudi britanski predsednik vlade Gordon Brown. Ob srečanju z ameriškim predsednikom Bushem je na skupni novinarski konferenci dejal, da bosta Velika Britanija in ZDA “sprejeli vse potrebne akcije, ki so potrebne, tako da bo Iran prepričan, da je pred izbiro da prične izpolnjevati svoje obveznosti kot polnopraven in spoštovan član mednarodne skupnosti – ali pa se bo moral soočiti z novo izolacijo.”. Dejal je tudi, da bodo sankcije “intenzivirane”, da bo Velika Britanija pozvala Evropo k novim sankcijam ter da “se bo Evropa strinjala.” Prve sankcije naj bi v obliki zamrznitve vlog in “odklopom” banke od kakršnihkoli finančnih sredstev evropskih in ameriških bank zadele največjo iransko banko Melli. To naj bi bil šele začetek ukrepov. “Drugič, danes se bo začela akcija za novo fazo sankcij glede nafte in plina”, je dejal Brown.

Pripravljena nova faza sankcij

Britanski ministrski predsednik sicer ni podrobneje pojasnjeval ukrepov, toda znano je, da strokovnjaki ZDA in držav članic EU proučujejo različne vrste bančnih in energetskih ukrepov proti Iranu. Glede bank bi v ZDA lahko uporabili člen 311 domovinskega zakona (Patriotic Act) ki bi omogočil ameriški državni zakladnici popolno zamrznitev vseh iranskih sredstev. Na ta način so ZDA ravnale v primeru Južne Koreje. Banke po vsem svetu so tedaj prenehale poslovati s Severno Korejo, ker omenjeni člen omogoča razširitev sankcij na vse, ki ne prenehajo sodelovati z banko, proti kateri so uvedene sankcije. Omenjeni člen še nikoli doslej ni bil uporabljen proti Iranu.
Podobno resni ukrepi se pripravljajo na področju energije. Poleg popolne prepovedi izvoza nafte in plina se kot “mehkejša” različica sankcij omenja tudi omejitev uvoza bencina v Iran. Kljub temu da ima Iran druge največje rezerve nafte na svetu in je četrti največji izvoznik nafte je namreč še zmeraj prisiljen uvažati okoli 40 odstotkov rafiniranega bencina. Iran letno porabi pet milijard dolarjev za nakupe bencina v tujini. Iranske rafinerije zaradi zastarelosti uspejo na koncu proizvodnega procesa pridobiti le okoli 15 odstotkov bencina iz nafte, kar je približno za polovico manj kot zmorejo sodobne rafinerije. Republikanski predsedniški kandidat John McCain je zato v začetku junija zahteval, da nove sankcije zoper Iran vključijo tudi “omejitve iranske sposobnosti da uvaža rafiniran bencin, od katerega so zelo odvisni” ter da je v zvezi s tem potrebno sprožiti “mednarodno kampanjo”. McCain je tudi napovedal, da bi ZDA in evropski zavezniki morali “privatizirati sankcije proti Iranu, tako da bi sprožili kampanjo dezinvestiranja” na podoben način kot je bilo to storjeno proti režimu apartheida v Južni Afriki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav o tej vrsti sankcij so potekali pogovori tudi na vrhu ZDA-EU v Ljubljani. Prav tako ni nenavadno, da je omenjene sankcije neposredno pred Bushevim obiskom v Evropi zahteval tudi izraelski premier Ehud Olmert, ki je dejal da je proti Iranu potrebno uporabiti “vsa sredstva, ki so na voljo”, da je potrebno sankcije “dramatično povečati” in to tako, da se prepove “izvoz bencina Iranu” ter uvedejo celo sankcije proti državam, ki rafinirajo bencin za Iran.
Da zahodnim državam glede teh sankcij dejansko pojema sapa pa kažejo tudi protiukrepi, ki jih medtem sprejema Iran in ki bi lahko v samo nekaj letih popoplnoma izničili možnost “bencinske vojne” proti Iranu. Fereidun Fesharaki, vodilni analitik podjetja FACTS Global Energy je ocenil, da naj bi se iranski uvoz dragega bencina končal že leta 2012, saj naj bi do tedaj Iran zgradil toliko novih rafinerij in izboljšal delovanje starih, da bo kmalu postal popolnoma neodvisen od uvoza bencina.

Leta 2012 Iran “bencinsko neodvisen”

Iran hkrati dramatično povečuje tudi porabo plina v avtomobilski industriji in gospodarstvu, kar bo Iranu celo omogočilo izvoz bencina. Iran gradi nove rafinerije v Araku, Esfahanu in Adabanu. S tem bi v Iranu lahko odpravili tudi sistem racionirane porabe bencina, ki je v veljavi sedaj. Iran je istočasno te dni najavil nov ukrep – po novem bo šestdeset odstotkov avtomobilov, ki jih proizvajajo v Iranu imelo možnost uporabe plina, hkrati pa mora 80 odstotkov vozil v javnem prometu in 80 odstotkov tovornih vozil obratovati na plin. Iranski avtomobili tako že danes, v prihodnje pa bodo še bolj intenzivno uporabljali plin, ki ga ima Iran povsem dovolj še za desetletja lastnih potreb. Iran je s tovarno Iran Khodro tudi največji proizvajalec avtomobilov na Bližnjem vzhodu.

Da se bodo ZDA težko odločile za resnejše sankcije proti Iranu ter da bi take sankcije lahko imele resne posledice tudi Evrope pa kažejo podatki, da na primer francoska multinacinalnka Total pravkar sodeluje pri več milijard vrednem projektu izkoriščanja plinskih najdišč v Iranu, da okoli 1700 nemških podjetij letno obrne okoli 5 milijard v poslih z Iranom, medtem ko je Italija, ki si skupaj s “peterico” (ZDA, Kitajska, Rusija, Velika Britanija, Nemčija) zelo želi postati del “šesterice” in soodločati o sankcijah proti Iranu s sedmimi milijardami dolarjev trgovine z Iranom nasploh največja iranska partnerica v Evropi. Vojna proti Iranu pa bi lahko po oceni iranskih analitikov cene nafte dvignila tudi na več kot 300 dolarjev na sodček, kar bi imelo resne posledice tudi za ameriško gospodarstvo.