Štoparski vodič po levici

No, ta ključna problema se v največji meri izražata v nezmožnosti prepoznavanja lastne pozicije in pozicije svojih volivcev na vrednostno-ideološki lestvici. Ta težava velja nasploh. V vesolju t. i. novih demokracij pa še toliko bolj. In tako tudi pri nas. Nihče ne bi želel biti na desnici, še manj – bog pomagaj! – na levici. Najbolj varno je na sredini. A tam je velika gneča; premalo volivcev in preveč strank. Vsi po vrsti rinejo proti sredino in gojijo iluzijo, da so prav tam doma tudi njihovi volivci. In nezmožnost prepoznavanja in poimenovanja lastne in volivčeve orientacije v novih demokracijah povzroča nemalo težav in celo smešnih situacij. Svoj čas je bila najbolj banalna pozicija Janševih socialdemokratov. Sintagma »Janševi socialdemokrati« je sama po sebi protislovna, izključujoča; pravzaprav contradictio in adiecto. Pred leti sem za neki tuji časopis ob razgrinjanju slovenske politične maneže povedal, da so na slovenskem političnem prizorišču najbolj desno krščanski demokrati, takoj za njimi pa Janševi socialdemokrati. Pa me je novinar čudno pogledal, rekoč: kako so lahko socialdemokrati na desnici? Razložil sem mu, da je Janša socialdemokrat na tak način, kot je koroški »svobodnjak« Haider liberalec. In je bil zadovoljen. In dejansko se je potrjevalo od raziskave do raziskave, da so bili volivci Janševe SDS(S) nekje med SKD in SLS; kajpak na desnici. Ter da so po drugi strani volivci liberalnih demokratov nesporno na levici. Naši politologi ter analitiki volilnih ravnanj sicer pogosto pravijo, da danes ni jasno, kaj je levica in kaj desnica. No, takšna dilema je zgolj/bolj posledica političnih zagat, ne pa empirične analize vrednostnih orientacij volivcev, njihovega samoumeščanja ter umeščanja lastne stranke na kontinuiteti levo-desno. Znanemu politologu Dietru Fuchsu je v neki študiji o evaluativnem pomenu ideoloških samoidentifikacij uspelo pojasniti precej nejasnosti in pojmovne zmede v volivčevem samoumeščanju. Tako meni, da je levo-desna shema po eni strani efecienten mehanizem poenostavljanja kompleksnih političnih vsebin skozi generalizacijo; se pravi, da je nekakšen »super-issue«. Po drugi strani pa je samouvrstitev na levo-desni kontinuiteti na podlagi te implikacije možno označiti kot nekakšno »ideološko samoidentifikacijo«.

Daljši članek o razmerjih na slovenski politični sceni, predvsem na levem polu, lahko preberete v najnovejši številki Mladine.