Busheve težave s protiraketnim ščitom

Ameriški sistem protiraketne obrambe, ki naj bi bil nameščen tudi v Evropi – radarje naj bi postavili v Češki, prestrezne rakete pa na Poljskem – bo po vsej verjetnosti postavljen s precejšnjo zamudo, najverjetneje šele po letu 2013. Razlog za zamudo naj bi bile ugotovitve ameriškega Ministrstva za obrambo glede prestreznih raket, ki naj ne bi bile ustrezno testirane. Ameriški sistem protiraketne obrambe namreč ni enak evropskemu. Ameriške rakete, ki so že prestrezale balistične izstrelke z ameriškega ozemlja so namreč imele tri stopnje oziroma tri raketne motorje, medtem ko naj bi imele v Evropi nameščene rakete le dve stopnji in naj bi bile “manj zapletena verzija” ameriških raket. Ni jasno, ali bodo tudi evropske rakete delovale na enak način - oziroma ali bodo sploh delovale.

Nov udarec za Busha

Predstavniki ameriškega obrambnega ministrstva so ugotovitve o nepopolnih testih najprej sicer zanikali, v ameriškem kongresu pa so trdili, da bo sistem deloval. Toda potem, ko je kongres oktobra lani izrazil nekatere pomisleke, je ministrstvo za obrambo sporočilo, da bodo potrebni še trije dodatni testi. Zamuda bi lahko postala še večja v primeru, če bodo zahteve kongresa postale zakon. V tem primeru bi ameriško obrambno ministrstvo lahko naročilo izdelavo raket šele v primeru, če bodo preizkusi uspešni. Vse to pa pomeni, da ameriški protiraketni sistem ne bo začel delovati še nekaj let ter da bo o njem odločal naslednji ameriški predsednik.
Znano je, da republikanski predsedniški kandidat John McCain močno podpira omenjeni načrt, medtem ko je predsedniški kandidat demokratov Barack Obama v zvezi s tem precej bolj zadržan. Demokrati so v ameriškem kongresu večkrat postavljali vprašanja, ali je več milijard dolarjev vreden program sploh vreden tega denarja in ocenjevali napovedi obrambnega ministrstva o predaji sistema v operativno uporabo do leta 2013 kot povsem nerealistične. Dodaten problem za ZDA predstavljajo tudi zapleti s pogovori na Poljskem, kjer je po zmagi Donalda Tuska na lanskih volitvah nova poljska vlada za namstitev prestreznih raket pričela ZDA. postavljati težje pogoje.
Ta zamuda pomeni nov udarec za ameriškega predsednika Georga Busha, ki si je vzpostavitev protiraketne obrambe, ki naj bi omogočala sestrelitev raket izstreljenih proti ZDA in Evropi iz “odpadniških držav”, predvsem Irana, zastavil kot eno od svojih najpomembnejših nalog. O pomenu protiraketne obrambe je Bush govoril tudi v Sloveniji, leta 2001 na prvem srečanju v Brdu pri Kranju s tedanjim ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. ZDA so prav zaradi izgradnje tega raketnega sistema izstopile iz pogodbe ABM, ki omejuje namestitev raket, namenjenih sestreljevanju balističnih raket dolgega dosega. Zaradi tega in zaradi širjenja zveze NATO v Evropi je Rusija nato izstopila tudi iz Pogodbe o konvencionalnih silah v Evropi. Namestitev delov protiraketnega ščita še zmeraj sproža številne proteste, predvsem v Češki in na Poljskem, najbolj pa mu nasprotuje Rusija, ki trdi, da protiraketni sistem sploh ni usmerjen proti Iranu, temveč je namenjen spodkopavanju raketnega ravnotežja med ZDA in Rusijo.

Konec norosti, ki je varovala mir

Strokovnjaki opozarjajo, da ameriški protiraketni sistem z nekaj deset raketami res ne bi mogel ogroziti na tisoče balističnih izstrelkov, ki jih lahko izstreli Ruska federacija. Toda problem je pravzaprav nekje drugje, v spodkopavanju logike “obojestransko zagotovljenega uničenja”, z angleško kratico MAD (muttual assured destruction), v skladu s katero mora imeti vsaka od “velikih sil” na voljo dovolj balističnih izstrelkov, da v primeru, ko bi bila napadena z jedrskim orožjem, napadalko uniči z dovolj velikim številom še preostalih jedrskih izstrelkov. Čeprav se ta teorija sliši “noro” (MAD v angleščini pomeni tudi “nor”) je logika “ravnotežja strahu” vzdrževala povojni globalni mir. S protiraketnim ščitom v Evropi pa bi ZDA pridobile odločilno prednost; ameriških prestreznih raket morda res ne bi bile dovolj, da zadržijo ruski “prvi udarec”, toda bilo bi jih vsekakor dovolj, da prestrežejo vse ruske balistične rakete, ki bi jih Rusija lahko izstrelila v “povračilnem udarcu.”, torej v primeru ameriškega “prvega udarca.”. Prav na to sta v ameriški reviji Foreign Affairs prva opozorila raziskovalca Keir Lieber in Daryl Press , ki sta napovedala, da se bliža “konec obdobja MAD” ter da si ZDA s protiraketnim ščitom želijo predvsem zagotoviti - “globalni jedrski primat.”
Rusko-ameriški odnosi so realno seveda še zmeraj zelo daleč od zaostritve, ki bi lahko pripeljala do vojne. Toda protiraketni ščit bi ZDA v Evropi zagotovil veliko strateško prednost, zaradi katere bi Rusija morala tudi na področju zunanje politike pristati na bolj podrejeno vlogo v svetu. Ker si Rusija tega iz razumljivih razlogov ne želi, je sprejela nekatere protiukrepe; okoli Moskve je že namestila nov protiletalski sistem S -400, povečala pa je tudi proizvodnjo mobilnih balističnih raket Topol-M in jih razmestila bliže novim “evropskim tarčam”. Posledica novega kroga oboroževalne tekme je tudi tkanje novih zavezniških vezi med Rusijo, Kitajsko in nekaterimi drugimi državami. Nove rakete naj bi bile nameščene tudi v ruski enklavi Kaliningrad ter na belorusko - poljski meji. V Belorusiji pa pravkar potekajo tudi pogovori med Dimitrijem Medvedjevom in beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom o ponovni združitvi in oblikovanju skupne države.