Prešernova klet je postala pink lokal

Oh, kurc, sem rahlo razočarano zavzdihnil, ko sva s foto Bokijem obstala pred zaprtimi vrati Prešernove kleti, saj je ta lokal dolga leta veljal za nekakšno slovensko „ambasado“ nepomembnih Slovenceljnov v Beogradu. Medtem ko so se ugledni poslovneži in politiki nažirali na gostijah, kakršne si niso privoščili niti harambaše, so se vojački JNA, šoferji na dolge proge ter razni subjekti, za katere nikoli ni bilo moč ugotoviti, kaj pravzaprav počnejo tam spodaj, potuhnili v to klet, se nacejali s pirom in rakijicami, vmes pa tožno momljali slovenske narodnozabavne. Vojaki pa so imeli še to strast, da so svoja imena s ključi ali žepnimi nožki vpraskavali v z lesom obložene stene, zraven pa še tisto, brez česar ni rekrutovega avtograma, „još 105 (ali kolikor že) dana“.
Stene so bile dobesedno prekrite s temi napisi, strežno osebje pa je bilo skoraj malo ponosno nanje, „gledaj, sve sami Janezi“, so se nekako prijazno pridušali, „sami Janezi“ ter se pri tem bržčas počutili tako kot člani naše vlade, ki so zadnje pol leta gostili evropski vrh.
Ampak, po prvem razočaranju sem kaj hitro zbežal v svet one lisice in njenega kislega grozdja, saj sem zapazil, da stojim pred popolnoma drugim lokalom, ki ga je s tisto beznico izpred let družilo samo ime. Vse se je bleščalo v lesketajoče svetli kovini in steklu, Prešernova klet je postala izrazit predstavnik beograjskega pink plus stila, ki za razliko od zamolklega medeninastega šiptarsko slaščičarskega stila, temelji na ostri jekleni, kot zrcalo zglajeni jekleni konstrukciji. Mi je bilo kar malo žal tistih strmih, skoraj skrivnostnih stopnic, po katerih si se spuščal nekam v drob stavbe, v temačno in zakajeno klet.
Sicer pa so pijanci vedno nejevoljni, kadar se v njihovem ljubem lokalu zgodi kakšna celo drobna sprememba, kaj šele, če ga prenovijo od vrha do tal. Sicer pa, ko smo že pri zakajenih čumnatah, je potrebno priznati, da se že tudi v Beograd tihotapi prepoved kajenja. Toda, tam vedo, kako je treba ravnati s takšnimi stvarmi. Enkrat smo šli na kosilo v neko fensi restavracijo spodaj na brodu na Donavi in ker je zunaj rahlo pršel dežek, smo sedli v zaprte prostore. A tam je steno krasila precej velika lesena plošča, na kateri je bil z neveščo roko lokalnega artista vžgan napis, okrašen z nekakšno prečrtano cigareto, ki je vsiljivo sporočal, da je tu kajenje prepovedano. Kaj, smo se narejeno čudili, tak lokal, pa brez cigarete. Da, je bil hladno odločen natakar, tu se ne kadi, lahko pa storimo tudi tole, je še dodal, stopil k omenjeni plošči ter jo bliskovito in s spretnostjo, ki je kazala že precej vaje, obrnil z napisom v steno, tako da je v prostor bolščala le s svojim brezizrazno praznim hrbtom. Pa smo ga spet veselo puhali, ugledne goste pri sosednjih mizah, menda se tam zbira cvet beograjske kulture, pa to ni niti najmanj motilo. Ko pa sem, iščoč stranišče, malo taval po hodnikih, sem skozi odprta vrata zapazil roštilj-mojstra, ki je ravno gnetel maso za čevapčiče ali morda pleskavice, s kotičkom ustnic pa slastno vsrkaval dim tam notri zagozdene cigarete. Res, kako človek ne bi, ob vseh težavah, ki nas pestijo, postal malo jugonostalgika.