Zakaj so Irci glasovali proti?

Mediji, ki objavljajo v angleščini, se v svojih prispevkih iz Bruslja po irskem referendumu nikakor ne morejo izogniti meni simpatično zveneči frazi navel gazing. Ob dobesednem prevodu bi najprej pomislil na dojenčka, ki opazuje svoj popek, vendar gre za malo resnejšo stvar: preobremenjenost s samim seboj. Odkar so voditelji evropskih držav v bruseljskem Laeknu leta 2001 sklenili, da bi bilo treba temeljne evropske pogodbe, torej pravne dokumente, ne prozo, urediti v običajnemu državljanu bolj jasno vsebino in lažje prebavljivo obliko, počne Evropska unija - njene institucije ter politična elita - prav to: ukvarja se sama s sabo in obenem vedno bolj misli, da je popek sveta.

Ponovimo kratko zgodovino 21. stoletja: najprej je bil, seveda, 11. september in z ramo ob ameriški se je Evropa znašla pred "novimi izzivi". Na demokratično sestavljeni konvenciji je nastajala Evropska ustava, hkrati pa je 12 kandidatk tekmovalo v odpiranju in zapiranju pogajalskih poglavij za vstop. Nato so se voditelji nastavljali kameram ob podpisu pristopnih pogodb, ob proslavljanju vstopa z dvigovanjem zastav in ob podpisu Ustave. A ker podpis še ni dovolj, saj je v teh presnetih demokracijah zadnja beseda dana ljudstvu v parlamentih ali na referendumih, se je zgodba pred srečnim koncem sfižila s Francijo in Nizozemsko, kjer so bili ljudje proti. In voditelji so si vzeli minuto odmora za razmislek. Morda tudi z gledanjem popkov, če že ne svojih, pa tistih bolj prijetnih na poletnih ulicah evropskih mest. Po dveh letih tuhtanja je morala ženska - še Nemka povrhu - udariti po mizi, da so se fantje nehali kujati, premetali so besedilo nesojene Ustave, vrgli ven nekaj malenkosti, dodali kup opomb pod črto in novo ime, ter rekli: "To je zdaj to, ne se hecat, ne smemo se več ukvarjati sami s seboj, pred nami so novi izzivi, Evropa potrebuje močne institucije in svet potrebuje močno Evropo!" Spet so se nastavljali kameram ob podpisovanju, portugalski George Clooney je žarel od veselja, ker se je to dogajalo pri njemu doma, še nekaj zapornic je bilo požaganih na mejah za dobro mero in začelo se je tekmovanje, kdo bo novo pogodbo prej ratificiral. Tokrat so se vsi iz previdnosti odločili za glasovalne stroje v parlamentih, le Ircem zakonodaja nalaga obvezni referendum. Zato smo pol leta po ognjemetih spet skoraj na začetku: pri popku, a k sreči (še) ne dvajset centimetrov nižje.

Zdaj pa z oglasnim blokom prekinimo to sedem let trajajočo žajfnico vznesenih monologov, z množico mačotov v kravatah, nepričakovanimi zavezništvi in sovraštvi ter napetimi cliff-hangerji. Ste se kdaj vprašali, ali je Evropa v krizi? Vas muči reforma kmetijske politike? Bi radi vedeli, kdo bo prvi predsednik Evropskega sveta? Ali pa vas, nevedni plebs, vendarle skrbijo samo tako pogrošne zadeve, kot je plačilo položnic in morda še finale evropskega nogometnega prvenstva? In ob tem praktično nihče od kravatarjev nima jajc, da bi jasno povedal, zakaj inflacija po uvedbi evra, čemu papirologija za denar kmetom ali higienski standardi pri oddaji mleka in kaj pomenijo sestankovanja na Brdu, razen zastojev na cestah ter učenih javljanj v informativne oddaje. Ne, raje dramatizirajo pomen predsedovanja, prodajajo meglo o neopredeljivih institucijah in zakonodaji ter preložijo odgovornost z neubranljivo enajstmetrovko: "To hočejo iz Bruslja." Itak.

Tu se skriva srž komunikacijskega šuma med elitami EU in državljani. "Bruselj" je namreč vse prevečkrat pripraven izgovor za številne politike in druge mnenjske voditelje po državah članicah, ki sami ne znajo pojasniti prednosti skupne Evrope, ko jim kdo zastavi kakšno konkretno vprašanje. V svojih klimatiziranih pisarnah, limuzinah, letalih, sejnih dvoranah in hotelskih sobah pač ne morejo imeti prav dosti stika z realnostjo. Za njih je Evropa načeloma »fajn« zadeva: sogovorniki jih vljudno poslušajo, spremljajoča kamarila kima in žebra "Seveda, gospod minister," od nekod se iz nič pojavi kup papirjev in, glej ga zlomka, že spet nov dosežek! V resnici so dejstva dokaj preprosta:

- Bruselj je samo kraj, kjer so vsi ti ljudje na kupu (nekateri stalno, drugi občasno), da se lažje dogovorijo, kako iz množice različnih predpisov o različnih stvareh narediti amalgame skupnih pravil igre.

- Skupna pravila igre naj bi odpravila vse omejitve za prost pretok blaga, storitev, kapitala, ljudi in znanja znotraj EU. En način oblikovanja skupnih pravil je ustvariti nova, ki nadomestijo kopico starih nacionalnih pravil. Drugi način pa je sporazum, da so vsa nacionalna pravila enakovredna: če Slovenec reče, da je njegov izdelek varen, ker izpolnjuje slovenske predpise, Avstrijec ne sme prepovedati prodaje, češ moji predpisi so boljši.

- Ko se dogovorijo za pravila, največkrat soglasno, občasno po neprespani noči pogajanj ali z glasovanji, jih je treba odnesti domov in tam začeti igrati po njih. Seveda pogajanja pomenijo, da mora kdo popustiti, a zato dobi bonbonček in veliki fantje so navadno močnejši ter kdaj grozijo, ker neradi tepejo.

- Če vsi doma igrajo fair in se držijo duha pravil, ne samo njihove črke, bi moralo biti vse v redu, po možnosti bolje kot prej.

- Če ni, je lahko kaj narobe s pravili, kar lahko kadarkoli sporočijo ostalim. Morda dosežejo celo kakšno izjemo, ali pa se vsi skupaj dogovorijo in pravila pobrusijo, da so bolj življenjska. Vse to traja kar nekaj časa.

- Seveda se dogaja, da kdo namenoma ne spoštuje pravil, spet drugi jih zagovarja, a se jih drži le v delu, ki mu ustreza, kdo jih pa tudi ne razume in morda misli, da je dovolj le, če se jih prepiše. Včasih zaradi tega mogoče celo ni posledic. Bolj pogosto pa se zgodi, da se kaj zaplete, kje pride v slepo ulico, morda se celo poruši kakšna zgradba ali zlije v podtalnico hektoliter svinjarije.

- Sklep: za težave navadno ni kriv "Bruselj" - krivi so tisti, ki so pravila postavljali ali pa tisti, ki se jih ne držijo. Pogosto gre za ene in iste (pravne) osebe.

Zakaj je torej padel irski referendum? Irski politiki, ki so zagovarjali pogodbo, se niso spuščali v tako "nesmiselne" zadeve, kot so poceni letalske karte ali pomoč kmetom in dejstvo, da postanejo z Lizbonsko pogodbo člen v evropski verigi odločanja tudi nacionalni parlamenti, ki lahko ustavijo sprejem zakonodaje s katero se ne strinjajo. Volivcem niso povedali, da šele ta pogodba omogoča izstop države iz Unije - torej bi jo morali evroskeptiki objeti z obema rokama. Nasprotniki pogodbe so se držali starega pravila propagande o ponavljanju laži, dokler ne postane resnica in igrali na občutljive strune irske harfe - odprava nevtralnosti, splav, kriza v ribištvu, za kar naj bi bil kriv "Bruselj". Prepričevali so tudi z jasnim navodilom: če ne razumeš, glasuj proti. Žal pa se elita spet ni ničesar naučila. Štiri mesece si namerava ogledovati popek, premier (še) predsedujoče države je med naštevanjem dosežkov rekel tudi besedo dve o identiteti in navrgel zamisel o nogometni reprezentanci EU, vsi skupaj pa se bojijo, kaj bo, če v nedeljskem finalu na Dunaju ne bo niti ene od 27 ponosnih in hrabrih.

Le kaj? Svet se bo vrtel naprej - tudi po nedelji, tudi po oktobru in po Novem letu. Evropa pač že vsaj stoletje ni več popek sveta.