Palestinska plima ogroža Izrael

Zadnji mirovni sporazum med Izraelci in Palestinci v Gazi - trajal naj bi šest mesecev, potem ko je bilo v zadnjem valu nasilja ubitih sedem Izraelcev in 400 Palestincev - znova ogrožajo občasni incidenti in nenadzorovani napadi, ki so se v preteklosti že velikokrat sprevrgli v nenadzorovano nasilje.
Izrael je v zadnjih dneh najprej nekoliko sprostil popustil blokado Gaze in na ozemlje, ki ga nadzoruje palestinsko gibanje Hamas, pustil okoli 90 tovornjakov. Nato je bila meja znova zaprta zaradi raketnega napada, ki ga je izvedlo gibanje Islamski Džihad. Napad naj bi bil odgovor na prejšnji napad Izraela in uboj enega od poveljnikov Islamskega Džihada na Zahodnem Bregu. Hamas, ki nadzoruje Gazo je odgovoril, da to gibanje ni prekršilo sporazuma, da pa ne namerava igrati vloge “policistov” za izraelsko “okupacijsko mejo.” Vse to znova dokazuje, da bo pot do trajnega miru med Izraelom in Palestino dolga. Resne dvome v hiter uspeh ameriške politike na Bližnjem vzhodu je v začetku junija izrazil tudi vodja palestinskih pogajalcev Ahmed Kurej, ki je dejal, da bi se moral “zgoditi čudež", da bi pogajalcem že do konca leta uspelo doseči trajen mir.

Gozdovi pinij nad zravnanimi vasmi

Neprekinjeno nasilje na Bližnjem vzhodu že več kot šestdeset let po nastanku Izraela zahteva ponoven premislek o vzrokih za spiralo nasilja in možnih rešitvah bližnjevzhodnega konflikta. To kar se je Palestincem zgodilo v začetku leta 1947, Palestinci imenujejo Nakba – kar je arabska beseda za “katastrofo.” Kakšne so bile prave razsežnosti te katastrofe dokazujejo šele nekatera novejša dognjanja o načinu izvedbe izraelske ustanovitve države.
Danes je znano, da je bilo v trenutku nastanka Izraela približno milijon Palestincev pregnanih iz njihovih vasi. Do konca pregona je bilo zabeleženih enaintrideset večjih pobojev ter tisoči primerov posilstev in nasilja. Izpraznjenih je bilo 531 vasi in enajst mest. Arabska mesta so dobila izraelska imena, številne stare mošeje in krščanske cerkve pa so bile uničene. Gozdovi pinij, ki za Izrael niso običajna drevesa, še danes pogosto rastejo na vrhu vasi, zravnanih z zemljo. Kljub temu se o etničnem čiščenju v Izraelu praktično ne govori. Cionisti so želeli Palestino poseliti že v devetnajstem stoletju, toda šele po Balfourjevi deklaraciji in napovedi Velike Britanije, da bo zapustila Palestino, je načrt dobil realno podlago. Židov v Palestini v trenutku, ko je bil Izrael ustanovljen ni bilo več kot osem odstotkov, toda ko so OZN napovedale načrt o razdelitvi Palestine v dve državi, so decembra leta 1947 cionisti pričeli z množičnimi izgoni Palestincev. Ko so maja 1948 Britanci zapustili Palestino, so cionisti razglasili neodvisnost. Pogromi proti Palestincem so se nadaljevali še v prvi polovici leta 1949. Načrti iz leta 1919 jasno kažejo, da so cionisti želeli zasesti vso Palestino. Pomembno vlogo je odigral David Ben-Gurion, ki je bil nekakšen neuradni obrambni minister še neoblikovane države. Bil je prepričan, da lahko cionisti svoj cilj dosežejo s silo, da pa morajo čakati na primeren zgodovinski trenutek.

Najprej letalsko slikanje vasi, nato čiščenje

Po osamosvojitvi je Ben Gurion izvedel “projekt slikanja vasi”, tako da so z letali iz zraka posneli vse palestinske vasi, kvaliteto njihove zemlje in prometnih povezav ter določili pričakovan odpor njihovemu projektu, glede na sodelovanje moških v uporu zoper leta 1938 s strani britanske uprave omogočeni liberalizaciji židovske emigracje v Palestino. Fotografije so bile pomembne za načrtovanje kasnejših napadov na vasi. Že pred tem je sledil diplomatski uspeh. Čeprav je bilo Židov v Palestini manj kot 10 odstotkov, jim je “delitvena resolucija” OZN 181 z dne 18. novembra 1947 dodelila 56 odstotkov Palestine. Čeprav naj bi Jeruzalem ostal mednarodno mesto, je bila večina ostalega ozemlja Palestine vključenega v židovsko državo. Ben Gurion je bil zadovoljen zaradi mednarodnih priznanj Izraela, ne pa tudi z delitvijo. Razglasil je, da bodo izraelske meje “določene s silo in ne z resolucijo o delitvi.” V šestdnevni vojni je “načrt C” med drugim določal akcije, s katerimi naj bi ubijali voditelje Palestincev, napadali njihove vasi in uničevali njihova sredstva za preživljanje. Načrt “D” je določal popoln pregon Palestincev s požigi vasi, razstreljevanjem in postavljanjem min na njihove ostanke. Kasnejši premier Menahem Begin se je izkazal z napadom na obmorsko mesto Haifo, v katerem je živelo okoli 75.000 Palestincev. Mesto so bombardirali, pobijali civiliste z ostrostrelskimi puškami, zažigali mesto s sodi, napolnjenimi z nafto in bencinom, ki so jih zakotalili s hribov navzdol proti mestu. Bombni napadi so danes priljubljeno orožje palestinskih terorističnih skupin, toda v začetku spopadov so si podobno taktiko izbrale skrajne izraelske skupine. Židje, preoblečeni v Palestince so pustili avtomobile napolnjene z eksplozivom v garažah Palestincev in jih nato sprožili. V rafineriji v Haifi so imeli Arabci in Židje za seboj dolgo zgodovino skupnega dela in solidarnosti v boju za delavske pravice. Toda ko je izraelska organizacija Irgun, “specializirana” za metanje bomb na arabske množice v rafinerji sprožila več bomb, so Palestinci iz maščevanja pobili 39 židovskih delavcev. Britanska vojska se na vse to ni odzivala. Marca leta 1948 je Ben Gurion dejal: “Večina Palestincev sprejema delitev kot izvršeno dejstvo in ne verjamem, da je mogoče to spremeniti ali zavrniti. Večina se ne želi boriti proti nam.”

Kot rezultat etničnega čiščenja je danes 4.5 milijonov Palestincev razseljenih po svetu, okoli 1,4 milijona jih živi pod izraelsko okupacijo na Zahodnem Bregu, 1.3 milijona pa v Gazi, nekoč redko poseljenem puščavskem pasu, ki je danes poln begunskih taborišč in mest. Okoli 1.5 milijona Palestincev živi v Izraelu, vendar so v vlogi državljanov drugega razreda. Izraelska država danes obsega okoli 78 odstotkov “zgodovinske” Palestine, ob tem pa še zmeraj narašča število izraelskih naselij na zahodnem Bregu.

Utapljanje v številkah

Kljub sistematičnemu etničnemu čiščenju Palestincev pa nekateri procesi, ki potekajo v Izraelu in na zasedenih območjih iz dneva v dan znova dokazujejo brezizhodnost politike nasilja. Izrael se namreč dobesedno utaplja v vse večjem številu Palestincev. Na izraelske težave s številkami je med prvimi opozoril Gunnar Heinsohn, profesor Univerze v Bremnu, ki trdi, da obstaja jasna vzročno-posledična zveza med naraščanjem nasilja v Gazi ter velikim porastom števila “jeznih mladih moških” na tem območju. Ta teorija ima resne zagovornike tudi med svetovalci sedanjega ameriškega predsednika. Med leti 1950 in 2007 se je prebivalstvo Gaze povečalo z 240 000 prebivalcev na današnjih 1,5 milijona. Razlog za to je velika stopnja natalitete med Palestinci. Če bi se na primer prebivalci ZDA množili s takšno hitrostjo, bi število prebivalcev ZDA od leta 1950 moralo od 152 milijonov ljudi do danes narasti že na 945 milijonov, kar je trikrat več v primerjavi s sedanjim številom - 301 milijonom ljudi.
Za palestinske otroke v Gazi, ki imajo vsi status beguncev, namreč skrbi UNRWA, zato številčnost otrok za starše pomeni tudi določeno ekonomsko vzpodbudo. Medtem ko evropske države zagotavljajo denar za hrano in bivanje palestinskih družin, muslimanske države s svojo pomočjo omogočajo tihotapljenje orožja, gradnjo podzememnih skladišč ter izstreljevanje okoli 3000 raket v pol leta, kar občasno požene v zaklonišča okoli 250,000 Izraelcev. Toda, ker najstniki v Gazi nimajo nobene perspective, že enega samega ubitega izdelovalca raket takoj nadomestijo trije drugi. Okoli 200 000 borcev palestinskih organizacij med 19. in 29. letom ki se bojujejo danes, bo nadomestilo okoli 370,000 fantov, ki so zdaj stari do 15 let in bodo vzeli orožje v roke v naslednjih 15 letih. Strokovnjaki opozarjajo, da celo Fatah in Hamas, dve najpomembnejši palestinski gibanji v prihodnje ne bosta sposobni nadzorovati tako velikega števila mladih brez perspektive. Palestinci, ki opozarjajo na nesmisel obstoja države, ki se razglaša za “židovsko” celo v samem Izraelu že predstavljajo petino oziroma okoli 20 odstotkov prebivalstva Izraela. In prav zato bi lahko bila ustanovitev palestinske države vse bolj potrebna tudi Izraelu.