Konec lova na “dosežke” vodenja EU

“Vse, kar smo dosegli pozitivnega, je naša zasluga. Za vse slabo pa so odgovorne druge članice EU.” Nekako tako bi bilo mogoče v nekaj stavkov strniti ocene o “uspešnosti predsedovanja EU”, ki jih je mogoče slišati te dni, ob koncu slovenskega predsedovanja “povezavi”, kakor EU še zmeraj – in res zmeraj bolj upravičeno – označujejo nekateri slovenski mediji..

Da bi se takšen “sistem ocenjevanja” uspešnosti predsedovanja EU lahko ponovil tudi v primeru Slovenije, smo napovedali že ob začetku slovenskega predsedovanja. Kajti tudi to je nekakšna evropska tradicija: skorajda vse države EU uspehe ob zaključku lastnega predsedovanja EU pripisujejo lastnemu delu, za vse neuspehe pa običajno krivijo kar celotno EU. Tudi pri domačih volivcih takšen pristop največkrat lepo “vžge”, čeprav ni v skladu z logiko. Kdor je ponosen na svoje dosežke, mora priznati tudi svoje neuspehe. In obratno. Toda povsem v nasprotju s tem je Slovenija ravnala že v času, ko je vodila OVSE. Tudi takrat je slovenski zunanji minister posredoval v vseh mogočih in nemogočih konfliktih po svetu, ki so ostali enako "odprti" tudi potem, ko je Slovenija predsedovanje že prepustila Belgiji. Slovensko predsedovanje je bilo zmeraj ocenjeno kot “velik uspeh”, dejstvo, da na koncu predsedovanja ni bila sprejeta niti skupna predsedniška izjava članic, pa je bilo pripisano spletu nepričakovanih okoliščin.
Podoben obrazec obnašanja slovenski politiki sedaj že ritualno ponavljajo tudi ob slovenskem predsedovanju EU. V zadnjem tednu slovenskega predsedovanja se je v Sloveniji pričel pravi pravcati “lov na dosežke”. Ni ga ministra, ki med svojimi papirji ne bi v zadnjih dnevih odkril kakšen epohalen “uspeh”. In zelo dobro je, da nam te uspehe tudi javno sporočijo. Kajti sicer jih nevedno ljudstvo sploh ne bi opazilo. Pravzaprav je najbolj zanimiva značilnost tega lova na dosežke prav dejstvo, da zunaj lovske bratovščine slovenskih državnih uradnikov in politikov ter funkcionarjev EU slovenskih “zgodovinskih uspehov” nehvaležna evropska javnost – sploh ni opazila.

Zato o slovenskih uspehih govorijo skoraj izključno slovenski ministri. Da je njihovo mučno iskanje dosežkov privlečeno za lase, najbolje dokazuje primerjava zastavljenih ciljev slovenskega predsedstva z dejanskimi dosežki. Slovensko predsedstvo EU si je namreč na začetku svojega mandata zastavilo kar nekaj zelo jasnih ciljev. Na prvem mestu je bil proces ratifikacije Lizbonske pogodbe, na drugem mestu je bilo vprašanje Kosova oziroma “Zahodnega Balkana”, na tretjem je bilo izvajanje lizbonske strategije za večjo konkurenčnost EU, na koncu pa sta bila kot “prioriteti” postavljena še cilja enakopravnejše porazdelitve bremen med članicami EU pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov ter medkulturni dialog. Vse to, kar slovenski politiki danes predstavljajo kot največje “dosežke”, ni bilo nikoli na seznamu najpomembnejših slovenskih nalog.

Odgovornost Slovenije za irski potres

Ruplovo priznanje: EU je v težavah

Od okolja do kulture: Slovenija “sopotnica” - komaj zadostno