Evropska slavja v prestolnici Evrope

Bruseljske ulice in trgi so prizorišče različnih zabav skoraj vsak konec tedna. Vojaška parada s hrumečimi reaktivci in helikopterji je vsako leto na nacionalni praznik 21. julija, bienalna, že tradicionalna parada Zinneke pa prikaže večkulturnost ter je prvič napolnila ulice leta 2000, ko je bilo mesto evropska prestolnica kulture. Od maja do septembra potekajo četrtne zabave: dopoldne v soboto ali nedeljo se zapre glavna ulica oziroma osrednji trg četrti, kjer se nato okoliški stanovalci na bolšjaku znebijo krame ali na stojnicah ponujajo domačo hrano in vse skupaj se zvečer zaključi s koncertom. Spet čisto svojo spontanost pa imajo ulična slavja med nogometnimi prvenstvi.

Junija so bili trobeči avtomobili z vihrajočimi zastavami po skoraj vsaki tekmi merilo množičnosti in temperamentnosti navijačev v evropski prestolnici. Najglasnejši so bili Španci, Turki, Italijani in Portugalci, pa tudi Nemcem ni nič več nerodno mahati s svojo trobojnico. Veselili so se še Nizozemci, Romuni in Hrvati ter celo Švedi, ob boljših predstavah svojih nogometašev bi se najbrž tudi Francozi, Čehi in Poljaki. Edini, ki jih ni bilo opaziti, so bili Rusi, saj jih je v Bruslju preprosto premalo, da bi opozarjali nase. Običajno zbirališče navijačev po tekmi je trg pred borzo v središču mesta, ob osrednjem bulvarju Anspach ter blizu četrti živahnih lokalov Saint-Géry. Tudi bruseljski Španci so naslov evropskih prvakov proslavljali prav tam, a če bi se stvari obrnile drugače in bi končno zmago morda slavila Portugalska, bi bilo rajanje v mestu nekje drugje - na trgu Flagey.

Flagey je osrednji trg bruseljske občine Ixelles in največji trg v Bruslju. Vanj se steka deset ulic in cest, v kilometrskem krogu okoli njega živi in dela blizu 20 tisoč ljudi. Njegov simbol je nekdanje poslopje nacionalnega radia na vzhodnem robu, zgrajeno pred sedmimi desetletji v slogu art noveau, podobno kot visoke stanovanjske zgradbe na severu in zahodu trga. Tudi stavba se imenuje Flagey, a jo vsi poznajo po vzdevku paquebot, parnik, zaradi oblike, še posebej vogalnega stolpa, ki spominja na ladijski dimnik. Svoje čase je bilo v njej 12 radijskih studiev, zdaj pa so večji preurejeni v dvorane za filmske projekcije, koncerte in druge prireditve ter še vedno slovijo po odlični akustiki. Pritličje zasedata bar in restavracija Belga, opremljena v originalnem slogu iz 30-ih let, vedno polna in živahna do poznih nočnih ur. Tik zraven je ob nedeljah tržnica, v bližini pa je tudi lokalna kulinarična institucija - prodajalna (bojda) najboljšega bruseljskega krompirčka, južno od trga pa se začnejo ixellski ribniki, ki vodijo do parka Bois de la Cambre.

V okoliških ulicah je polno portugalskih trgovinic, barov in restavracij, zato je Flagey tudi neuradno središče portugalske skupnosti v Bruslju. Med nogometnimi prvenstvi so lokali polni navijačev, ki si po zmagah dajo duška na Flageyu s skakanjem, prepevanjem in kar je še spremljajočih aktivnosti. Tekem na zadnjih štirih prvenstev pa Portugalci niso mogli proslavljati prav v samem središču trga, saj je bil šest let prekopan zaradi obnove. Oblasti so se namreč leta 2002 odločile, da bi iz ogromnega parkirišča nastal prostor, namenjen ljudem. Naprej so izkopali jamo za vodni zbiralnik (trg stoji na mestu nekdanjega ribnika, kjer je podtalnica še posebej visoka) in podzemno garažo, zapletlo pa se je pri izbrani arhitekturni rešitvi za ploščad, saj so se okoliški stanovalci uprli, ker je bila brez duše in so zahtevali predvsem več dreves. Razpis je bil ponovljen, dela so se zavlekla še za dve leti, a prvo julijsko soboto je bilo more brnenja strojev, prahu in cestnih zapor konec.

Fešta se je začela okoli sedmih zvečer s kratkimi govori lokalnih veljakov, ki so nekaj tisoč ljudem v francoščini, nizozemščini in angleščini čestitali za nov javni prostor, namenjen njim, meščanom. Nobenih ton cementa in jekla, nobenih milijonov evrov in stotin delovnih ur. Ljudje so ploskali, srkali pivo, iz kar nekaj gruč mlajših obiskovalcev se je širil vonj po travi, bend lokalnih glasbenih navdušencev pa je preigraval venček ciganskih, kletzmerja in reaggeja. Ko je sonce začelo zahajati in smo lahko opazili tudi domiselno postavitev valovitih lesenih klopi z visokimi naslonjali, ki so obrnjene proti jugu in zahodu za prijetnejše sončenje, se je ob približno pol enajstih začelo zares. Na pročelju "parnika" se je odvrtela video projekcija pozdravnih nagovorov lastnika bližnje trgovine, župana in arhitekta ter požela aplavz, saj so vsi poudarjali: "Flagey je vaš, za vas, za druženje, za ljudi!" Ob svetlobnih efektih so nato iz zvočnikov zadoneli Jacques Brel, tradicionalna flamska popevka, portugalski fado in Prodigyev Firestarter, ki so ga pospremile ogromne plamenice na strehi stavbe in zaključni ognjemet. Dinamično, ravno prav dolgo, nezategnjeno, sprejeto s pristnim navdušenjem, ko je pred polnočjo povezovalka razglasila Flagey za odprt in hkrati je na spodnjem delu trga bruhnila še voda iz nove fontane. Številni so ostali na trgu v klepetu, ob petju, plesu ali samo pitju do četrte ure zjutraj.

Belgijci ne bi upravičili svojega slovesa, če ne bi bilo že na začetku nekaj šlamparij: podzemna garaža še ni odprta, ker v njej zamaka. Postajališče tramvajev ni dokončano - manjka steklena streha, bojda bo postavljena do oktobra. Modri kamen, iz katerega je polovica klopi na trgu, je slabo odporen na umazanijo, ker je preveč porozen. Uvožen je s Kitajske, saj je občutno cenejši od belgijskega. A v spominu ostaja nekaj več: spet je zaživel javni prostor, ki si ga ne lasti neka "država" ali "lokalna skupnost" in tudi njegov namen ni popredalčkan za "prireditve kulturno-zabavnega značaja", kaj šele državne proslave, temveč ima eno samo nalogo - biti tam za ljudi, kar je popolnoma dovolj. Mogoče pa le niso tako nori ti Belgijci.