Dr. Jekill in mr. Hyde

Lord Paddy, ki je v lordski zbornici v Londonu, še bolj pa v Dublinu in bližnji okolici, znan kot nekdanji SAS-ov načelnik in borec proti Iri, v BiH, kjer je bil visoki predstavnik mednarodne skupnosti v času nastajanja oboroženega miru v BiH (ki še danes traja), pa kot Paddy Ashdovn, je spet razburkal javnost. V avtorskem tekstu v The Observerju je napisal, da je po prijetju Radovana Karadžića, v zadnjem tednu bolj znanega kot zdravilec Dragan David Dabić, »Bosna in Hercegovina bližje razpadu kot je bila kdaj koli po vojni. Evropska unija pa bi morala storiti več, da bi preprečila morebitno delitev države«. Prispevek končuje: »V BiH je prišlo do grozne ironije. Radovan Karadžić je končno na poti v Haag, vendar pa je razkol BiH, kar so bile njegove sanje, zdaj bolj verjeten kot kadarkoli, odkar je postal ubežnik.« Lord sam je pripomogel, »da je BiH razklana«, ker je veselo nazdravljal s Karadžićem, tako na Palah kot v Banjaluki, in doprinesel, da je BiH po daytonskem sporazumu razdeljena na dva dela: na bošnjaško-hrvaški del in Republiko srbsko, bolj znano kot »republika šumska«. Federacija BiH je razdeljena v razmerju 51:49 v korist bošnjaške entitete. Republika srbska je, v tem ima lord prav, praktično samostojna in le s tankimi nitkami spojena z drugim, bošnjaško-hrvaškim delom. Ima svojega predsednika države, svojo vlado z Miloradom Dodikom, za zdaj dosmrtnim predsednikom te vlade, ki mu je »Beograd bližji in ima Srbijo rajši kot BiH«. Tudi drugače je banjaluški režim drugačen od sarajevskega – Republika srbska je zares etnično čista, za razliko od sarajevske federacije, ki je etnično mešana. No, Bosna in Hercegovina je že razdeljena, ampak ni še razklana in Karadžićev odhod v Haag lahko prinese različne posledice. Dejstvo je, da pomeni Karadžićevo prijetje za ljudi v obeh entitetah olajšanje – tudi za srbski del, ki je bil talec njegove politike pred, med in po vojni, saj so vedno iskali avtentičnega naslednika Karadžićeve politike. Zdaj, ko se je Karadžić že pojavil na haaškem sodišču, bo vsak poskus nadaljevanja njegove politike obsojen na propad, saj se bo sodilo prav tej zločinski politiki, na kateri je zgrajena srbska (para)država v BiH. Bošnjaški del pa si je oddahnil, ker je prišlo do katarze, do osvobajanja od frustracij, ki se bodo zdaj, na sojenju, zdravile leta in leta, ker bodo eni nastopali kot priče, drugi kot žrtve zločina. Kar se tiče »politike«, so v precej težjem in bolj mučnem položaju bošnjaški (nacionalni)politiki. Srbskim politikom je jasno, da bodo morali vsaj na videz pristati na kakršnokoli skupnost z drugim delom države. Bošnjaški pa so v večji zagati, saj je jasno, da bo Karadžić na sojenju uporabil vsa sredstva, da bi ohrani in obranil svojo tvorbo – srbsko državo v BiH. Pri tem bo moral povedati, kdo so bili njegovi partnerji, s kom se je, kdaj, kje in kako dogovarjal, kako razdeliti BiH in katera ozemlja se bodo zamenjala, te dogovore pa je potrdil daytonski sporazum. In prav zaradi tega ima bošnjaško nacionalistična elita hud glavobol. Ker je pri tem sodelovala, tako kot Izetbegović, Tuđman in Milošević. Karadžić je njihov skupni izdelek, vsi v BiH, živi in mrtvi, pa so plačali za njihove nacionalistične ideje. Prav zato gre: gledano z današnje perspektive, je vojna v BiH bolj podobna spopadu nacifašističnih elit. To odgovarja vsem na oblasti, čeprav gre za najbolj brutalno agresijo, nekaj časa tudi dvojno, na državico (srednjeveško zemljico) Bosno. Zaradi njihovih idej je izgubilo življenje na sto tisoče ljudi, milijoni pa so razseljeni in brez domov. Pred to in tako razdeljeno, čeprav še ne do konca uničeno Bosno, tudi ob pomoči haaškega sodišča, je velik zalogaj – lastna denacifikacija, kar čaka tudi Hrvaško in Srbijo. Sojenje Karadžiću ter prijetje Mladića in Hadžića, so samo kamenčki v tem procesu. Samo priznanje resnice o naravi vojne v BiH, priznanje in obsodba lastnih fašizmov in fašistov, lahko prepreči preobrazbo BiH iz države »ni, ni, ni« (ni srbska, ni hrvaška, ni muslimanska) v državo »in, in, in« (in srbska, in hrvaška, in muslimanska, in drugi) oziroma novo morijo, ki bo zares državljanska vojna.
In tako je človek, ki so ga aretirali v Beogradu, zdravilec zvelikimi očali, siv starček, ki bi mu človek pomagal čez cesto, po besedah sosedov zmeraj pripravljen pomagati, rešitelj, dr. Življenje, v svoji pravi vlogi dr. Smrt. Aretiran pa še ni general, ki je Karadžiću javno, v parlamentu, povedal: »To kar vi želite, jaz lahko naredim, ampak to bo genocid!«. In so mu rekli, naj naredi. In je naredil. Ratko Mladić. Polkovnik iz Knina, general iz Srebrenice. Zločinec in žrtev. Zakaj je zločinec, je jasno vsem, žrtev pa je, in jaz osebno ga pomilujem, ker je ostal brez edine hčerke, ki je naredila samomor, ko je izvedela za očetova grozodejstva. In še nekaj ne smemo pozabiti, na kar je spomnil londonski Times, »da vojna v Bosni ni bila eksplozija starih antagonizmov, ampak filigransko načrtovana kampanja genocidnega nasilja.«Times poudarja, da pri sojenju Karadžiću ne gre za pravico, ki jo pišejo zmagovalci, ali izsiljene žrtve, ampak za pravico, ki je že dolgo frustrirana, danes pa je končno mogoča.