Kriminalizacija kajenja

Evropska komisarka za varstvo potrošnikov Meglena Kuneva je danes izjavila, da bi se v EU morale v prihodnjih treh letih prodajati le še cigarete, ki se ugasnejo same. Ugotavlja namreč, da vedno več ljudi umre zaradi kajenja v postelji. Še dlje je prejšnji teden šla irska poslanka Evropskega parlamenta Avril Doyle. "Do leta 2025 bi morala biti v EU prodaja tobačnih izdelkov nezakonita. S tem bi dali vsem našim državljanom petnajst let, da doumejo, kako resni smo s prepovedjo," je prešnji teden v Bruslju predlagala Doylova in dregnila v osje gnezdo.
Dregnila do te mere, da so jo nekateri nasprotniki tobačne prohibicije označili za fašistko in to predvsem zato, ker s svojim predlogom ignorira svobodo posameznika in ustave. S fašizmom je mogoče povleči še eno vzporednico in sicer gre za dejstvo, da je nacistična Nemčija eksperimentirala z rigorozno tobačno prohibicijo in uporabo tobaka povezovala z Judi, Romi, istospolno usmerjenimi in drugimi skupinami, s katerimi je bilo treba počistiti. Nacistični Nemčiji še zdaleč ni uspelo počistiti s kadilci, saj se je med prohibicijo število kadilcev v nasprotju s pričakovanji močno zvišalo. Kakšne možnosti ima torej sodobni protikadilski lobi?

GAŠENJE "GOREČE POTREBE"

Na prvi pogled dobre, saj države ne le v Evropi, ampak po vsem svetu, druga za drugo uvajajo protikadilske zakone, ki prepovedujejo kajenje na javnih mestih, vključno z bari in restavracijami. Zakon se od države do države razlikuje, saj nekatere, kot je na primer Češka republika, prepovedujejo kajenje v javnih ustanovah, pa tudi ponekod na prostem - na avtobusnih, železniških postajah ipd., hkrati pa je še vedno dovoljeno kaditi v barih, restavracijah in klubih. Ponekod, na primer v Estoniji, med drugim velja prepoved kajenja v lokalih in restavracijah, a je v ločenih prostorih znotraj teh objektov cigareto še vedno dovoljeno pokaditi. Najdlje v prepovedi kajenja je šla do zdaj himalajska kraljevina Bhutan, ki je 17. decembra leta 2004 postala prva država na svetu, kjer velja tobačna prohibicija. Kajenje je prepovedano na vseh javnih mestih, prepovedana pa je tudi prodaja tobaka v kakršnikoli obliki. Prepoved ne velja le za tuje diplomate in uslužbence nevladne organizacije NGO. Še dlje bi šli radi v državici Niue (suverena država, a v prosti zvezi z Novo Zelandijo) oziroma na otoku v južnem Tihem oceanu z nekaj manj kot 1700 prebivalci, med katerimi je kakih 250 kadilcev. V vladno proceduro je bil namreč v začetku tega meseca poslan predlog zakona o prepovedi kajenja na vseh javnih mestih in v zasebnih domovih. Na končno odločitev bodo morali na "Polinezijski skali" še nekaj časa počakati, saj bo morala vlada med drugim preučiti, ali bi bile s tem poteptane ustavne pravice tamkajšnjih kadilcev.
Z ustavnostjo delov protikadilskega zakona se je v zadnjem času ukvarjalo nemško ustavno sodišče, ki je prejšnji teden odločilo, da sedanji nemški protikadilski zakon ni v skladu z ustavo. Zakon v dveh zveznih deželah je namreč dovoljeval gostincem, da za svoje stranke uredijo posebne kadilske sobe, a je bil s tem diskriminatoren do manjših lokalov. Nekaj lastnikov takšnih manjših lokalov v deželah Berlin in Baden-Württemberg se je zaradi tega pritožilo na ustavno sodišče in zmagalo. Tako se bo od zdaj naprej v lokalih z enim samim prostorom, manjšim od 75 kvadratnih metrov, spet lahko kadilo. Odločba zdaj formalno velja le za dve zvezni deželi, a bi po mnenju pravnih izvedencev zakonodajo po tem ključu lahko spremenile tudi ostale zvezne dežele.

POZITIVNI UČINKI RESTRIKTIVNE POLITIKE!?

Argumenti proti kajenju so znani: srčne bolezni, rak, emfizem, astma ter druge kronične in akutne bolezni, ki so jim izpostavljeni ne le kadilci ampak tudi takoimenovani pasivni kadilci. S prepovedjo kajenja protikadilski lobi povezuje zmanjšanje tveganj požarov v naravi in na krajih, kjer so prisotne vnetljive snovi. Manj bi bilo tožb povezanih s posledicami kajenja, potencialno bi se zmanjšala poraba energije zaradi zmanjšanih potreb po ventilaciji, manjše bi bilo onesnaženje s cigaretnimi ogorki, na splošno bi se izboljšala kvaliteta zraka.
Države, ki so uvedle protikadilske zakone v glavnem poročajo o zelo pozitivnih učinkih restriktivne politike. Študija na Škotskem, objavljena lani, je pokazala, da se je v enem letu po uvedbi protikadilskega zakona za 17 odstotkov zmanjšalo število ljudi s srčnimi napadi, ta odstotek je bil 18 mesecev po uvedbi protikadilskega zakona v mestu Pueblo v ameriški zvezni državi Kolorado kar 27. Avstralska vladna študija je pokazala, da se je v Sydneyju po uvedbi prepovedi kajenja v zaprtih prostorih zvišala obiskanost pubov in klubov. Nekatere bolnišnice v Veliki Britaniji poročajo o dramatičnem upadu bolnikov s srčnimi napadi, za 20 odstotkov pa se je zvišalo število ljudi, ki so iskali pomoč pri odvajanju od kajenja.
Toda protikadilski zakon nima povsod pozitivnih posledic. Na Norveškem že 30 let velja prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov, od junija leta 2004 je prepovedano kajenje v restavracijah, barih in kavarnah, za škatlico cigaret je treba odšteti kar dobrih sedem evrov, pa kljub temu v tej skandinavski državi kadi vsak tretji človek, število smrtnih primerov zaradi bolezni, povezanih s kajenjem, pa se vzpenja. Tudi v Iranu prepoved kajenja v verskih in administrativnih ustanovah, pa v hotelih, restavracijah, letaliških stavbah, v kinematografih in športnih centrih ter prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov ni prinesla želenih učinkov. Statistika namreč kaže na porast števila kadilcev, predvsem med mladimi.

PASTI PROHIBICIJE

S trditvijo, da ima kajenje cigaret več negativnih kot pozitivnih posledic se strinja velika večina nekadilcev kot tudi kadilcev. Statistike prav tako kažejo, da kadilci in nekadilci večinoma podpirajo slovo ali omejitve cigaretnega dima v delovnih prostorih, bolnišnicah, skupnih javnih prostorih, itd. Toda prohibicija, torej prepoved kajenja povsod, tudi na prostem in doma, prepoved izdelovanja in prodaje tobačnih izdelkov, v katerih ljudje legalno "uživajo" že stoletja, je nekaj povsem drugega.
Argumenti proti prohibiciji so znani in v glavnem nič manj tehtni od tistih, ki jih zagovarja protikadilski lobi. Največkrat ponavljan argument je kontraproduktivnost kakršnekoli prohibicije, kar se je pokazalo s kriminalizacijo konzumiranja alkohola v 20. letih prejšnjega stoletja v ZDA, še vedno aktualna prohibicija marihuane in tudi takoimenovanih trdih drog ne prinaša želenih rezultatov in tudi minuli poskusi kriminalizacije tobačnih izdelkov so se izkazali za neučinkovite. Kot je v enem od svojih člankov zapisal novinar britanskega časnika Guardian Nick Davies, bi še voda postala nevarna, če bi jo prepovedali in bi jo bili prisiljeni kupovati od razpečevalcev na črnem trgu. Prav to se je v ZDA zgodilo z alkoholom, ko zaradi njegove prepovedi ni bilo več pravega nadzora nad proizvodnjo in so ga na črnem trgu varili z gorilnim špiritom, ki napada vidni živec. Primeri slepot in zastrupitev s smrtnih izidom v tistem času so dobro dokumentirani. Enako se dogaja s "kvaliteto" prepovedanih opojnih substanc, ki bolj ali manj redno le najdejo pot do konzumentov. Zato je argument, da je najhuje, kar lahko storiš s potencialno nevarno substanco to, da nadzor nadnjo prepustiš organiziranemu kriminalu, zelo resen. Že visoka obdavčitev cigaret ustvarja skoraj idealne pogoje za razcvet črnega trga, statistike, ki dokazujejo zmanjšanje porabe tobačnih izdelkov, pa ponavadi ne upoštevajo izdelkov, ki na trg prihajajo po nezakonitih poteh.
Resen udarec demokraciji je diskriminacija kadilcev, ki je z uredbo EU iz leta 2006 postala legalna, saj je delodajalec pri najemanju delovne sile lahko diskriminatoren do kadilcev. Prohibicija pa bi iz navadnih ljudi, žrtev zasvojenosti ali pa preprosto svobodne izbire, naredila kriminalce, iz pravih kriminalcev pa milijonarje.
Pravica do izbire in načina življenja visoko kotira med argumenti proti prohibiciji, saj se samo po sebi zastavlja vprašanje ali bomo sploh še imeli nadzor nad lastnim življenjem in ali je prepoved tobaka konec oziroma šele začetek. Pride po tobaku vnovičen poskus prohibicije alkohola, morda prepoved uživanja kave? Kaj je z dokazano nevarnimi aditivi in barvili v hrani, pijači? Bodo vlade v skrbi za zdravje ljudi prepovedale vsaj pridelavo in uporabo zdravju škodljive bele moke, belega sladkorja in soli oziroma natrijevega klorida? Bodo vlade v dobro svojih državljanov prepovedale tudi izpušne pline, smog, ki ga vsakodnevno vdihavamo vsi? Bo Evropska unija ukinila subvencije pridelovalcem tobaka? In zakaj je pridelovalcem tobaka in proizvajalcem tobačnih izdelkov že desetletja dovoljeno uporabljati celo vrsto nevarnih kemikalij, ki so dokazano škodljive in povzročajo odvisnost? Takšnih in podobnih vprašanj, ki si jih kritiki prohibicije upravičeno zastavljajo, je še cela vrsta.
Če je res, da restriktivna politika do tobačnih izdelkov, visoki davki in edukacija prebivalstva delujejo, da se torej število kadilcev in bolezni povezanih s kajenjem vztrajno zmanjšuje in nekadilci niso več ogroženi, zakaj preprosto ne nadaljevati s takšno politiko in se izogniti pastem prohibicije, ki je sodeč po preteklih izkušnjah prinesla več slabega kot dobrega?
Odgovor bi lahko bil tudi, ker sta populizem in odvračanje pozornosti od bistvenih problemov od katerih sta odvisna zdravje in kvaliteta življenja vse in ne le dela populacije, orodji vsake politike, tudi demokratične evropske.