(Ne)odvisnost haaškega sodišča

Ob aretaciji in izročitvi Radovana Karadžića smo bili priča res močnemu medijskimu odzivu, kar je posledica tako njegovega trinajstletnega izmikanja roki zakona kot tega, da je bil že zdavnaj ustoličen kot balkanski princ groze, kar mu je dajalo že nekakšno pop razpoznavnost. No, zdaj, ko že stoji pred sodniki haaškega mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo (International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia), se na veliko govori o tem, da je mednarodna pravica resda počasna, vendar slej ko prej ujame vse, ki so si zaslužili pregon.

Je to res? Seveda ni. Res je, da je mednarodna pravica le koktejl različnih interesov in zmožnosti. Kar seveda ne pomeni, da Radovan Karadžić, Ratko Mladić in drugi niso upravičeno obtoženi. Treba pa se je vprašati, kdo oziroma kaj naj bo tisto, ki naj tem ljudem sodi. Maja leta 1993 ustanovljeno sodišče v Haagu, ki je tudi geografsko dovolj oddaljeno od območja, kjer so se zločini dogajali, naj bi predstavljalo tisto ustanovo, ki je sposobna objektivno, pravično in razmeroma hitro presoditi v zadevah, ki so neizogibno postale predmet spora po balkanskih vojnah v devetdesetih letih. Odveč je verjetno poudarjati, da nacionalna sodstva te dolžnosti niso bila in še vedno niso zmožna izpolniti.

Čeprav je haaško sodišče ustanovljeno z deklarativnim namenom, da bi sodilo storilcem vseh vojnih zločinov na območju bivše Jugoslavije, je ključnega pomena, kdo so tisti, ki so jih zagrešili. Dejstvo, da je bil zaradi pomanjkanja prič, ki so pred sojenjem preprosto izginile, oproščen Ramuš Haradinaj, je nekatere Srbe, ki so prej še zagovarjali sodelovanje s tribunalom, pripravilo do razmišljanja, čemu sploh sodelovati s haaškim sodiščem, vendar je sodišče v tem primeru vsaj razsojalo. Drugače je v primeru Natovega bombardiranja Zvezne republike Jugoslavije leta 1999. Že samo dejstvo, da je bilo bombardiranje ilegalno, torej brez odobritve varnostnega sveta Združenih narodov, bi moralo biti dovolj za začetek sodnih procesov, saj so se zločini dogajali prav na območju, za katerega je sodišče v Haagu pristojno. Mobilizacijsko napihovanja grozodejstev (kot legitimacija vsake vojaške akcije) na Kosovu in označevanje razlogov za zračne napade kot humanitarne, lahko preslepi neobveščeno javnost, tudi marsikatere medije, (Delo se je recimo zaradi takratnega skoraj copypaste-ovskega prenašanja Natovih sporočil za javnost kasneje tudi javno opravičilo), ne bi pa smelo ustaviti dela tako resnega in bojda neodvisnega sodišča kot je ICTY.

Da so tudi Natove sile med bombardiranjem zagrešile številne vojne zločine na območju ZRJ, ni nobenega dvoma. Sami so priznali uporabo prepovedanih kasetnih bomb, češ da so bolj učinkovite, pokole civilistov in uničevanje civilnih tarč. Izpostavimo le bombardiranje potniškega vlaka v soteski Grdelice 8. aprila, v katerem je umrlo 10 civilistov, pa napad na konvoj albanskih beguncev v Đakovici 14. aprila, kjer je umrlo 75 ljudi in bombardiranje stavbe Radio Televizije Srbije 23. maja, ki je odneslo 16 življenj, da napada na kitajsko ambasado 7. maja sploh ne omenimo. Priznanih smrtnih žrtev bombardiranja je okoli petsto, vendar zahtev po izročitvi takratnega generalnega sekretarja zveze Nato Javierja Solane, ki je danes visoki predstavnik Evropske unije za zunanje in obrambne zadeve, ni. Po načelu »chain of command«, na katerega so se opirali pri obtožbah zoper Slobodana Miloševića, bi morali zahtevati tudi izročitev Billa Clintona, takratnega vrhovnega poveljnika vojske Združenih držav Amerike, ki so bile daleč največje izvajalke napadov, in tudi ostalih vrhovnih poveljnikov oboroženih sil držav članic Nata, ki so bile udeležene v napadih.

Zakaj torej haaško sodišče s tako opevano neodvisnostjo ne zahteva izročitve odgovornih za bombardiranje ZRJ? Odgovor se morda skriva v izjavi takratnega tiskovnega predstavnika zveze Nato Jamia Shea na tiskovni konferenci 17. maja 1999, ki je dejal: »Nato države so tiste, ki so priskrbele sredstva za to sodišče, mi smo med največjimi financerji... mi želimo videti, da so vojni zločinci privedeni pred sodišče in prepričan sem, da, ko bo odšla Louise Arbour (takratna glavna tožilka sodišča v Haagu, op. a.) na Kosovo in pogledala dejstva, da bo obtožila ljudi jugoslovanske narodnosti, česa drugega ne predvidevam.« Isti Jamiea Shea je sicer v sklopu svojega predavanja pred navdušenimi študenti politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani kmalu po bombardiranju dobesedno dejal: »Natova misija v Bosni bo uspešno končana, ko bo sredi Sarajeva stal McDonalds.« Toliko o neodvisnosti in objektivnosti haaških preganjalcev vojnih zločincev.