Hiše ni težko postaviti. Teže je obuditi mrtveca.

Večina ljudi ga danes ne bi prepoznala - ima polne, možate poteze in nagajiv nasmeh, popraviti si je dal celo zobe. A zaradi njegove navihanosti, globokega, zamišljenega pogleda in kuštravih las bi ga prepoznal kjerkoli. V tem času pred šestnajstimi leti je bil Fikret Alić najbrž najbolj znan obraz na svetu. Njegovo koščeno, izčrpano, sestradano telo s ksilofonskimi rebri za bodečo žico koncentracijskega taborišča v Trnopolju je postalo prispodoba »učinkovitosti« nasilnega orkana, ki je kosil med muslimanskimi civilisti v Bosni, povzročili pa so ga bosanski Srbi pod poveljstvom Radovana Karadžića, v Haagu obtoženega genocida in zločinov proti človeštvu.
V Trnopolje sem prišel na Karadžićevo vabilo, saj me je leta 1992 izzval, naj obiščem gulage oziroma koncentracijska taborišča na severozahodu Bosne - prizorišča množičnih pobojev, mučenja, pohabljanja in posilstev. Vse to je zanikal in vztrajno ponavljal, naj se sam prepričam. Sprejel sem njegov izziv in kljub poskusom, da bi mojo ekipo ustrahoval in odvrnil od namere, potrpežljivo hodil od enega pristojnega do drugega vse od Karadžića do vhoda v hišo groze, imenovano Omarska, nato pa, odrinjen, preden bi bil lahko videl preveč, nadaljeval pot v Trnopolje, kjer nas je pričakal prizor iz drugega časa - pogled na Fikreta in druge zapornike za žico. Prispeli so tistega jutra, je povedal kasneje, iz nekega drugega taborišča, Keraterma, kjer so v eni sami noči poklali 130 moških. Fikret je povedal, da je moral pomagati pri nalaganju njihovih trupel na buldožer, potem je njegovo mesto jokajoč prevzel neki starejši moški.
Zdaj sva se spet srečala, spet zaradi Karadžića, in objemu je sledil zvonek smeh ob obljubi, da se morava naslednjič videti iz kakega drugega razloga. A kljub vsemu se je zdelo, da vendarle kljubujeva zgodovini - srečala sva se namreč v Fikretovem domačem kraju Kozarcu, ko se je petkov večer ravno prevešal v svoje vroče nadaljevanje. Otroci so kljub dežju razposajeno kričali ob glasbi iz lokalov in avtov, ki je butala na tople, mokre ceste. Dekleta v čevljih s petami, visokimi kot hodulje, so se šopirila na poti v mesto, fantje so si na lase nanesli gel, da so jim štrleli kot rezila, družine pa so se, kar tri generacije skupaj, odpravile na sprehod. Kot da bi bili v živahnem obmorskem letovišču na jugu Evrope.
Vendar Kozarac ni navadno mesto na jugu Evrope. Prebivalci sami pravijo, da je to največje mestece na svetu; pred šestnajstimi poletji, ko sem prišel tja zaradi Karadžićevega vabila in v spremstvu njegovih stražarjev, je bil Kozarac požgan do tal, opustošen, v zraku je bilo še vedno čutiti težak vonj po zoglenelih hišah, prebivalci - razen peščice Srbov, ki so skrbeli za svoje živali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo - pa pobiti, pregnani ali zaprti v enem od koncentracijskih taborišč. V okolici Prijedora ni pustošila vojna, temveč intenziven, izprijen in brezbrižen poskus, da bi izbrisali vse nesrbsko prebivalstvo, in sicer s pobijanjem, z zapiranjem, s posiljevanjem in preganjanjem. Kozarac, ki sem ga videl leta 1992, je bil tako kot številni drugi kraji, ožgana lupina, kjer razen nekaj nedotaknjenih srbskih hiš s stanovalci, ki so obešali perilo in pasli živino, kakor da je vse v najlepšem redu, niso ostale niti podgane. Če bi šlo vse po Karadžićevem načrtu, bi bili vsi tisti ljudje, ki so v petek prišli na ulice, mrtvi, pregnani ali pa se sploh ne bi bili rodili, in hiše bi ostale le ruševine.
Kozarac so obnovili z vztrajnostjo, garanjem, s trmo in z duhom številne, etnično očiščene diaspore, katere pripadniki so se vnovič naselili tam ali pa poleti pridejo na obisk - po svoji volji, čeprav mestece leži v srbskem delu Bosne, v tako imenovani Republiki srbski z njeno zastavo, na kateri je križ s štirimi C-ji; kakor bi bil kdo prosil Žide, naj pridejo živet pod svastiko. Obnavljajo tudi mošeje. Voznik tovornjaka Edin Kararić, ki je preživel Omarsko, zdaj pa živi v britanskem Watfordu, kjer je na glavni ulici odprl bar Mustang, mi je pred nekaj leti rekel: »Ni težko dobiti denarja za mošejo, težko je dobiti denar za obnovo hiš. Ne hodim v mošejo, vendar sem vesel, da so tam, saj je vsak minaret kot žugajoč kazalec ljudem, ki so nas skušali izbrisati. Govori jim: VRNILI SMO SE!«
Vrnili so se, pa ne le zaradi zabave in da bi sedeli na dvorišču ponosno obnovljenih hiš ter kuhali dobrote. Vsako leto je v Omarski spominska slovesnost, shod čisto posebnega evropskega klana. Pred štirinajstimi dnevi je bil spet množični pogreb nekaj od več tisoč še vedno pogrešanih, katerih ostanke so našli v množičnih grobovih in jih ob pomoči forenzikov vsaj deloma sestavili v celoto. Po podatkih skupine iz Kozarca, imenovane Izvor, ki jo je ustanovil preživeli taboriščnik Edin Ramulić, še vedno pogrešajo 3205 ljudi, čeprav so kljub nagajanju občinskih oblasti našli že nekaj tisoč pokojnikov.
Vrnil se je tudi Fikret Alić, ki živi na Danskem in skuša prihraniti denar, da bi obnovil domačo hišo, iz katere so ga leta 1992 pregnali in jo požgali. Temelji že stojijo. Začeli smo s Karadžićem. »Srečen sem, a tudi jezen,« je dejal. »Celih trinajst let je živel na varnem in kot svoboden človek. Že tri leta pred tem je ves svet vedel, kaj počne, od mojega taborišča do Srebrenice, vendar ga ni ustavil. Zdaj bo resnica sicer prišla na dan, a kaj se je ves ta čas dogajalo z nami? Srečen sem, ker sem živ in tu, z ženo in otroki, ne pa mrtev kot toliko drugih. A sem trpel, ker je bil na svobodi.«
Fikret je pripovedoval o pregonu v Trnopolju, ki so ga po našem obisku začeli zoper ljudi, ki so tisti dan govorili z novinarji, o tem, kako so jih zato sedem ubili, pa kako se je moral po našem srečanju 5. avgusta deset dni skrivati, dokler se ni, preoblečen v žensko, pridružil četi pregnancev na grozljivem gorskem eksodusu prek nikogaršnjega ozemlja do muslimanskega območja. Pred posilstvom se je rešil z izpuščanjem smrdljivih vetrov, tako obupan je bil. Dve noči pozneje sem mu sledil po isti poti, primerjala sva spomine in si izmenjevala novice o skupnih prijateljih...

Več v tiskani izdaji Mladine.