Slovestna otvoritev OI

Pričakovano nepozabna slovestna otvoritev OI v Pekingu je minila. Srečneži, ki so pravi čas kupili karte, so lahko od blizu uživali v spektaklu namenjenem očem javnosti in sveta. Vsi ostali, ki smo ostali brez kart, naj uživali v predstavi na pekinških ulicah oziroma na organiziranem prostoru imenovanem The Place. Vendar pa stvari ne gredo vedno po načrtu.

Moj organiziran izlet v Peking iz Tianjina se je izkazal za neorganiziranega in predvsem kot improviziranega. Med drugim je naš osebni kitajski takoimenovani organizator pozabil omeniti dejstvo, da je prevoz nazaj v Tianjin predviden za naslednji dan. Hm, hm… Prav, bomo že kaj počeli v kitajski prestolnici. Ko pa se je izkazalo, da je celo za naš del ulice The Place potrebno imeti vstopnico, ki so jih razprodali nekaj minut pred tem, in je naš kitajski prijatelj po neuspešnem in predvidevam neorganiziranem iskanju našega the place-a in nezaslišano dragih rezervacijah v lokalih blizu želenega in razprodanega The Placea, le skomignil z rameni, smo že vsi malce pisano pogledali. Pa smo ostali optimisti. Bomo pa posedeli na vrtu enega od barov poleg The Placea ali pa na klopeh sredi ulice, gledali televizijske zaslone in v živo ulovili kar se bo le dalo. Kljub vsemu smo le nekaj korakov oddaljeni od prizorišča in v Pekingu smo! Prizorišču dogajanja olimpijskih iger! Ampak načrt našega že malo manj priljubljenega vodiča po Pekingu je bil drugačen.

Na THE PLAC-u so se prižgale luči ogromnega zaslona, energija ljudi se je širila, navdušenje in pričakovanje vseh je naraščalo… mi pa smo sedli v taksi in se odpeljali v lokal, za spremljanje takšnega dogodka – vsekakor predaleč stran.

Med obilno večurno pojedino, smo prek televizijskih zaslonov spremljali otvoritev OI. Zbranih smo bili različnih nacionalnosti, kljub temu pa smo kot prijatelji in večletni znanci sedeli, debatirali in patriotsko spodbujali vsak svojo državo. In čeprav ni primerljivo z energijo, ki je vzporedno polnila nam nesojen The Place, je bil tisti trenutek nekaj skupnega in neponovljivega. Občutek pripadnosti in naklonjenosti vsem pa ni trajal dolgo. Težave so se šele začenjale. Vsaj zame in mojo armensko prijateljico.

Utrujene od dolgega dne in obilne večerje si nisva želele nočnega življenja ampak počitek. Neorganizirano organiziran kitajski vodič je hotel ustreči vsem. Kar je pomenilo, da strinjal z vsemi iz skupine, ki so dali kakršen koli predlog, kako naj bi preživeli ostanek večera. Skupna rešitev je bila nemogoča. In tako sva se s profesorico angleškega jezika odločile da si sami poiščeva prevoz domov. Kljub opozorilom kitajskega prijatelja, da s stare železniške postaje ne vozijo vlaki do Tianjina, sva se hoteli prepričati sami oziroma si najeti taksi. Kitajski prijatelj nam je tako ves dan dajal napačne informacije.

Po jalovem prepričevanju pekinških taksistov, naj naju odpeljejo do Tianjina po normalni ceni 120rmb na osebo, so hoteli 800rmb za dve osebi oziroma 200 eur, kar je bilo preveč, zato sva se odločili za alternativo. Vlak.

Kitajci so na najina vprašanja odgovarjali uslužno. Celo preveč uslužno in že kanček kontradiktorno. “Ali od tukaj pelje vlak do Tianjina?” “Da, vendar do Tianjina pelje nov vlak iz nove železniške postaje.” Hm… pa vprašajmo varnostnika-policista: “Ali vozi vlak do Tianjina s te postaje?” “Da, vendar imamo novo železniško postajo.” Malo sv se obotavljale, vendar sva se vseeno postavili v vrsto za karto. “Dve karti do Tianjina 04.14h, 22 rmb,” je zdrdrala uslužbenka, zadolžena za prodajo vozovnic. Obe sva debelo pogledali, samo 22 rmb za dve karti? Pa tudi prav. Kaj kmalu nama je postalo jasno zakaj.
Namesto oštevilčenih mehkih sedežev, so bile neoštevilčene klopi, s tem vlakom je potoval predvsem reven sloj prebivalstva, neznosen smrad se je širil iz enega vagona do drugega, Kitajci so ležali drug poleg drugega, stisnjeni po klopeh,… Sedla sem na klop poleg mladega kitajskega para ter nesramežljivo in malce sarkastično pripomnila svoji prijateljici: “To je pač Kitajska.” Mlada Kitajka poleg mene pa me je nasmejana pogledala in v popolni angleščini ponudila svojo pomoč. Malce sem zardela zaradi svoje pripombe, vendar se je izkazalo, da se dekle strinja z menoj in mi ji ni treba nič pojasnjevati.

Po dveurni vožnji, ki sedaj z novim hitrim vlakom traja le 30 minut, smo končno prispeli v Tianjin. Ker pa sva tujki, je bila pesem spet ista. Taksisti so postavljali nerealne cene za dobrih pet minut vožnje. Kljub pojasnjevanju, da živim tukaj in vem kakšna je cena do mojega stanovanja, mi je Kitajka vsiljevala svojo ceno. Končno sva naleteli na prijaznega taksista, ki naju je za pošteno ceno pripeljal domov.
Ljubo doma, kdor ga ima!

Pomislila sem na dobro stran zadnjih 24 ur. Jedla sem vegetarijanskega piščanca z okusom pravega piščanca, sprehajala sem se po Hutongih, obiskala sem nekaj galerij, bila v mestu na dan svetovnega dogodka in nazadnje domov potovala kot vsak povprečen Kitajec… Slovestna otvoritev je bila zame vsekakor enodnevno popotovanje.