Olimpijski dogodek od blizu

Sreda, 13. avgust. Ceste okoli olimpijskega stadiuma so zaprte za promet, po njih pa ponosno patruljirajo policisti Tianjina, usmerjajo zmedene obiskovalce ali pa le stojijo ob cesti, srkajo svoj čaj in se zaradi OI počutijo še toliko bolj pomembne. Po ulicah se sliši zvok piščalk, hup in podobnih navijaških pripomočkov, ki jih Kitajci prodajajo in mamijo obiskovalce z nizkimi cenami.

Kitajka Jessie stoji poleg mene v dolgi vrsti in kljub temu da nam je vreme na ta dan prizaneslo z neznosno vročino si s karto pahlja pred obrazom. Končno stojiva pred prvimi vratci za vstop na olimpijski stadium. Mene le pogledajo in spustijo naprej, medtem ko njej natančno pregledajo karto. Sledita še dva pregleda vestnih uslužbencev OI. Na drugih vratcih naju zaprosijo da stopiva na točno določeno mesto, kjer naju posname kamera, tretja vratca so namenjena pregledom torb. Tudi tokrat pri meni steče kot po maslu, nihče niti ne zahteva da odprem torbo, za mojo kitajsko prijateljico je pa zgodba drugačna. Podrobno ji pregledajo torbo, odprejo vsak žepek in ji nazadnje poberejo vžigalnik, čigumije in bombone.

Po vseh opravljenih pregledih se končno vzpneva po stopnicah do ogromnega novo zgrajenega stadiuma, ki je tega dne gostil več kot 47 tisoč obiskovalcev ter povprašava enega od prostovoljcev, kje sta najina sedeža. Malomarno nama nakaže smer in se znova posveti mlademu tujcu in očitno zanimivemu pogovoru. Po mnogih stopnicah končno prilezeva do najinih sedežev. Zlite z množico Kitajcev, nekaj tujcev in strastnih navijačev, tudi naju hitro prežame navdušenje in veselo pričakovanje.
Večina nogometnih navdušencev je navijalo za dobro igro in le nekaj navijačev za posamezno ekipo. Predvsem Avstralija je imela glasno podporo svojih navijačev. V drugem polčasu je energija množice prerasla v večkrat ponovljeni človeški val, glasno spodbujanje in tudi BU-janje, kadar se je navijačem zdelo primerno in potrebno.
Med tekmo so se Kitajci, kot je v njihovi navadi, prehranjevali, med polčasom kljub prepovedi pokadili cigareto ali dve, seveda pa so se tudi sporekli glede sedežnega reda.

Rezultat tekme je bil 0:0. Čeprav rahlo razočarani nad iztekom tekme so se Kitajci obnašali v skladu z navodili. Med tekmo niso pljuvali, bili so vljudni do tujcev, tisti, ki znajo nekaj angleškega jezika, so se trudili s svojo kitajsko angleščino, poleg tega so navijali za obe ekipi, bili so zgledni državljani republike Kitajske in po naših merilih civilizirani.

Ko pa smo zapustili  olimpijski stadion, so se vrnile tudi stare navade in življenje Kitajcev je steklo po ustaljenih tirnicah. Pljuvanje, pohrkavanje, metanje odpadkov..., za Kitajsko tudi ni nič nenavadnega, da otroci opravljajo malo in veliko potrebo kar sredi ulice. Tako so krojena tudi njihova oblačila - z luknjo na zadnjici.