Kitajci vs. tujci

Olimpijske igre na Kitajskem so na vrhuncu. In čeprav se Kitajci dogodka množično udeležujejo, se potihem širijo govorice, da le niso tako zadovoljni gostitelji. Tako lahko vsake toliko časa ujameš kakšno pikro pripombo na račun tujcev. Bari in klubi, ki so namenjeni in finančno bližje predvsem tujcem, so včasih tudi prizorišče sporov med kulturama ali vsaj jezikovnih nesporazumov. Seveda je treba upoštevati, da se tam zbirajo predvsem mladi, polni pubertetniških hormonov in alkohola.

Vsaka medalja ima dve plati. Olimpijske igre so prinesle mnogo pozitivnih sprememb, vendar so upravičene tudi pritožbe in nezadovoljstvo Kitajcev. Oblasti so domačinom dale navodila, kako naj se obnašajo pred tujci, gledalci olimpijskih iger. Poleg tega so prebivalce iz Hutongov v mestih, kjer so prizorišča OI, izselili v domače province. Vožnja z avtomobili je omejena na določene dni ali ure v dnevu, vozovnico za vlak pa je najbolj kupiti nekaj dni prej, saj drugače lahko ostanete brez mesta na vlaku.

Posledice OI pa občutimo tudi tujci. Podaljšanje vizuma je postalo mukotrpno, vizum za vstop v Kitajsko je skorajda nemogoče dobiti. Vse nas, ki nam je uspelo ostati na Kitajskem, pa pestijo drugačne “težave”. Taksisti so postali objestni in prevoze na kratkih razdaljah preprosto zavrnejo, saj z njimi ne bi dovolj zaslužili. Včasih to povedo naravnost, nekateri pa te vprašajo, koliko ponavadi plačaš do želenega cilja in te šele potem odslovijo češ: “Nisem še imel kosila, večerje.”
Tudi prodajalci v večjih supermarketih se do tujcev včasih ne obnašajo korektno. Po 20-minutnem čakanju v vrsti, ti uslužbenec za prodajnim pultom zlovoljno pove, da je njegov delovni čas končan, njegova blagajna ne obratuje več in če se lahko postaviš v sosednjo vrsto, kar seveda pomeni novo čakanje.

Ostro uho tujca, ki mu kitajski jezik ni popolnoma tuj, lahko ujame nevljudne opazke in pripombe na račun tujcev. Seveda kaj takega Kitajec ne bo nikoli izrekel glasno in javno, za oči in ušesa javnosti je namenjen le nasmeh in ustrežljivost.

V mestnem jedru, kjer je ogromno tujcev, je vse to še toliko bolj pogosto in opazno. Življenje poteka po starem le v odročnih uličicah, kjer so ne glede na napotke kitajske vlade in ne glede na olimpijske igre ljudje preprosti, iskreni in prijazni (predvsem) do tujcev. Lastniki majhnega lokala, s tremi mizicami, plastičnimi ali lesenimi stolčki, so iz srca veseli obiska belega človeka, na skrivaj si te bodo ogledovali in komentirali velikost naših nosov, barvo oči in predvsem ten kože. V njihovih očeh so belci predstavniki modernega sveta in takšni bi hoteli biti tudi oni sami.

Če si domačini iz takšnih ali drugačnih razlogov niso privoščili vstopnice za ogled olimpijskih iger v živo, se zberejo na ulicah ali v parkih, kjer so v ta namen postavljeni ogromni ekrani in družno spremljajo tekmovanja. Stari in mladi posedajo po umazanih tleh, patriotsko spodbujajo rojake in jim ponosno pojejo hvalo. Vendar pa niti podnevi niti ponoči ne bo nihče od njih potešil žeje ali navdušenja z alkoholno pijačo. To je rezervirano le za intimne prostore, kjer so sami s svojimi prijatelji in ne na očeh javnosti. Na žalost pa tujci ne upoštevajo te kulturne posebnosti Kitajske in nesramežljivo pohajajo s steklenicami piva v roki po najbolj obljudenih ulicah.

Morda bi se morali vprašati, kakšen vtis dajemo mi in morda niti ne bi bilo tako slabo, če bi tudi mi sledili navodilom, kako se obnašati v tuji državi. Navsezadnje smo redki tujci, ki jih uzre kitajsko oko, in tudi mi predstavljamo svojo državo in svojo kulturo.