Mučitelji otrok

“Če resnično obstaja mednarodno sodišče za vojne zločince in če ameriško kazensko pravo še zmeraj velja, potem George W. Bush, Dick Cheney in najvišji uslužbenci ameriškega pravosodnega ter obrambnega ministrstva niso edini, ki bi jih morali poklicati na zagovor in odgovornost. Zagovarjati bi se morali tudi vojaški zdravniki in psihologi, saj nosijo velik delež krivde za mučenja in nezaslišana barbarstva, ki se odvijajo povsod, kjer zadržujejo osumljence za teroristična dejanja. Zdaj je namreč jasno, da je vrh Busheve administracije sistematično kršil Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je od leta 1984 poleg ZDA ratificiralo 150 držav,” piše ameriški zgodovinar, publicist ter predavatelj na Newyorški univerzi in Princetonu, izvedenec za ameriško ustavo in nosilec častnega doktorata iz pravnih znanosti na Univerzi Northeastern Nat Hentoff v novi, oktobrski številki razvpitega Flyntovega mesečnika Hustler. Hustler, ki po zasnovi ostaja moška trdoerotična revija, se je pod samopašno vladavino Georga Busha mlajšega, še posebej v obdobju njegove vojne proti terorju, deloma prekvalificiral v opozicijsko glasilo, v katerem lahko svoje prispevke nemoteno in necenzurirano objavljajo vsi tisti novinarji, publicisti in mnenjski voditelji, ki so jih ameriški nadzorovani in servilni osrednji mediji po diktatu Busheve administracije razglasili za politično nekorektne, sovražnike domovine ali, prosto po dr. Dimitriju Ruplu, rušitelje demokratično izvoljene oblasti.

Na Hustlerjevih straneh so tako do sedaj s serijo ostrih in neposrednih intervjujev, reportaž ali komentarjev med drugimi gostovali novinarji Greg Palast, Bryan Sacks in bivši vietnamski dopisnik Robert Scheer, režiserja Michael Moore in Morgan Spurlock, igralci Tim Robbins, Sean Penn in John Cusack, glasbeniki Dweezil Zappa, Slash in Dixie Chicks, filozof Noam Chomsky, književnik Gore Vidal in seveda Nat Hentoff, ki je med drugim še jazzovski ekspert (objavlja v The Wall Street Journalu in Jazz Timesu), nekdanji kolumnist Village Voicea in The Washington Timesa ter pisec odmevnih knjig in esejev na temo svobode govora in civilnih svoboščin.
“Mučitelj, ki izvaja zloglasno torturo z navidezni utapljanjem, ne more vedeti, kako daleč gre lahko, da mu osumljenec med zasliševanjem ne bi umrl. To mu pove zdravnik, ki je vedno prisoten med zverinskim zaslišanjem,” piše Hentoff in opozarja na pred kratkim izdano knjigo Philippa Sandsa Mučiteljsko moštvo: Rumsfeldovi zapiski in izdaja ameriških vrednot (Torture Team: Rumsfeld’s Memo and the Betrayal of American Values, založnik Palgrave Macmillan, maj 2008), ki natančno popisuje sramotna dejanja v ameriških tajnih zaporih in navaja strokovnjake s področja medicine, ki so pri teh brutalnih zaslišanjih sodelovali. Omenjena knjiga, ki se bere kot najbolj napeta politična srhljivka, čeprav na žalost ne gre za delo s področja fikcije, je nekakšno tematsko nadaljevanje nič manj pretresljivega dokumentarnega dela z naslovom Prelomljena prisega: mučenje, medicinska sokrivda in vojna proti terorju (Oath Betrayed: Torture, Medical Complicity and the War on Terror, založba Random House, junij 2006) izpod peresa dr. Stevena Milesa, profesorja medicine in bioetike na Univerzi Minnesota.

Milesovo izhodiščno vprašanje, ki je sprožilo poglobljeno raziskavo, je bilo, zakaj ekipe zdravnikov in psihologov niso intervenirale v primerih nečloveškega ravnanja z osumljenci v Afganistanu, Iraku in koncentracijskem taborišču Guantanamo na Kubi. Da ne gre za naključje in da v teh primerih obstaja zakon molka, je postalo jasno, ko je televizijska postaja CBS objavila posnetke sadističnega izživljanja ameriške vojske v zaporu Abu Grajb. Dr. Steven Miles v svoji knjigi med drugim opisuje, kako je zdravniško osebje v Abu Grajbu sistematično kršilo zaupnost podatkov, ki so jih pridobili med pregledovanjem zapornikov, mučitelje pa so prostovoljno informirali tudi o tem, česa se določen zapornik najbolj boji. Kar drugače povedano pomeni, da je zdravniška in psihološka stroka neposredno sodelovala pri načrtovanju nehumanih oblik zasliševanja obsojencev. Še več, po navodilih Busheve administracije so namerno zavlačevali s poročili, ko so mučitelji izgubili nadzor nad svojimi metodami in je žrtev med zaslišanjem slučajno umrla. Oziroma so jo umorili, če smo popolnoma natančni. “Zato je tako dolgo trajalo, da je javnost izvedela za umazane podrobnosti pri – kot rad pove gospod predsednik – zaščiti ameriških vrednot,” piše Hentoff.

Dr. Steven Miles je jeseni 2007 dodatno šokiral javnost z odkritji, ki jih je objavil v ameriški reviji Človekove pravice (Human Rights) v članku z naslovom Otroški zaporniki v ameriški vojni proti terorju (Child Prisoners in America’s War on Terror), ki so ga ameriški raziskovalni novinarji načrtno ignorirali. “Nemški mediji in norveški funkcionarji navajajo poročila Rdečega križa o več kot stotih otrocih, ki so bili po ameriškem napadu na Irak zaprti v različnih iraških zaporih. V poročilu človekoljubne organizacije Human Rights Watch je med drugim zapisano, da so bili v Guantanamo Bayu trije od šestdesetih zaprtih otrok mlajši od 15 let,” piše dr. Miles in dodaja, da statistika, koliko otrok je bilo zaprtih med operacijami v Afganistanu, kjer sta Bush in Cheney razglasila svojo ‘zmago’ nad talibani, ne obstaja, je pa časnik The Washington Post objavil preverjene podatke o temnicah v ameriški zračni bazi Bagram, ki naj bi sodile med najbolj grozljive tajne lokacije pod popolnim nadzorom obveščevalne agencije CIA. Osumljence naj bi ‘mehčali’ pripadniki specialnih enot, katerih prizadevnost v boju proti terorizmu je Donald Rumsfeld eksplicitno izpostavil in pohvalil. Koliko otrok je izginilo ob tej ‘prizadevnosti’ specialnih enot in kaj se je dogajalo z njimi, najbrž nikoli ne bo znano. Prav tako ni znano, koliko zaprtih otrok je bilo ubitih v drugih ameriških zaporih. “Novinarjem nikoli niso pustili posneti prizorišč teh zaslišanj,” nadaljuje dr. Miles. “Na objavljenih fotografijah iz Abu Grajba so prikazani zgolj maltretirani moški. Fotografije ustrahovanj ter zaslišanj žensk in otrok pa ostajajo vojaška skrivnost.” Dr. Miles je natančno preučil na desetine tisočev uradnih dokumentov ameriškega ministrstva za obrambo, s katerih je bila umaknjena stopnja zaupnosti, in našel en sam zapis o smrti mladoletnega zapornika. Poročilo vojaške medicinske službe o pridržanih osebah (uporaba izraza ‘zaporniki’ je bila v uradnih aktih strogo prepovedana), obolelih za tuberkulozo, omenja otroka, pri katerem je bolezen tako napredovala, “da je zaradi notranjih krvavitev umrl”. Po mnenju dr. Milesa gre za primer, za katerega bi se moralo zanimati tako ameriško tožilstvo kot mednarodno sodišče za vojne zločine, saj noben drug dokument ne omenja mladoletne žrtve neznanega spola niti tega, kdo je odgovoren, da ji je kri zalila pljuča, medtem ko je bila v ‘oskrbi’ ameriških oboroženih sil v kampu Cropper blizu bagdadskega letališča. “Pentagon te mladoletne osebe ni vključil na seznam žrtev, ni uradnega poročila o smrti niti zapisnika o obdukciji, ki bi morala obstajati v skladu z normativi Ženevske konvencije, za katero ameriške oborožene sile trdijo, da so jo med obravnavo zajetih oseb v celoti spoštovale. Ne vemo, ali so bili starši obveščeni o smrti njihovega otroka in o tem, kako, kdaj, zakaj in v kakšnih okoliščinah je nastopila smrt. Ne vemo niti tega, ali so otrokove posmrtne ostanke izročili njegovi družini oziroma ali so svojce seznanili z lokacijo, na kateri je bil otrok pokopan.”

Dr. Miles omenja tudi pričanje polkovnice Janis Karpinski, nekdanje upraviteljice zapora Abu Grajb, ki v svoji izjavi omenja pogovore z ‘mladostniki’, pripeljanimi v to zloglasno mučilnico. “Videla sem otroka, ki je bil po mojem star kakih osem let. Povedal mi je, da jih bo kmalu imel dvanajst. Povedal mi je še, da je bil z njim tudi njegov brat, toda on si je želel videti mamo. Prosil je, ali lahko vidi mamo. Jokal je,” je povedala polkovnica, ki trdi, da v Abu Grajbu ni bilo mučenja mladoletnih oseb, toda kot piše dr. Miles, polkovnica Karpinski nikjer ne omenja, ali je prestrašenemu otroku omogočila stik z njegovo materjo. Dr. Miles citira tudi nekdanjega narednika Johna Ketzerja, takrat razporejenega v enote za zaščito Abu Grajba, ki se spomni, da je videl “vodnika psov in še enega vojaka, kako sta dovolila psu, ki je bil sicer na povodcu, vendar brez nagobčnika, da se zaganja in renči na dva otroka”.

Pesimistični zaključek dr. Stevena Milesa je, da ti primeri odkrivajo zgolj vrh ledene gore grozot, ki si jih je Busheva administracija dovolila – in jih konec koncev še zmeraj nekaznovano izvaja - v surovi vojni proti nedolžnim, pri čemer moralno in politično soodgovornost nosijo tisti člani kongresa, ki podpirajo Bushev stampedo, in voditelji zahodnih demokracij, ki se prilizujejo bržčas največjemu vojnemu zločincu 21. stoletja. Mimogrede, največja pomanjkljivost Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju je, da morajo države podpisnice same poskrbeti za spoštovanje določil konvencije, kar z drugimi besedami pomeni, da zapornike lahko tudi mučijo, saj jim tega dejansko nihče ne more preprečiti. Sicer pa, odkar je v ZDA prevzel oblast vojni zločinec George W. Bush, se odpovedi in kršitve mednarodnih konvencij z ameriške strani vrstijo kot po tekočem traku. Bush je izrazil nasprotovanje kyotskemu protokolu o zmanjšanju emisije toplogrednih plinov, nasprotoval je konvenciji o prepovedi biološkega orožja, zavrnil sodelovanje na konferenci o rasizmu in odtegnil denar skladu za prebivalstvo, če naštejemo samo najbolj odmevne ‘dosežke’ tega ‘voditelja svobodnega sveta’.